BLACK LIPS: UNDERNEATH THE RAINBOW

Vice, 2014

Pred slabima dvema mesecema nas je naš in vaš najljubši atlantski kvartet končno razveselil z novo ploščo. Sline so se nam cedile skoraj tri leta, vse od izdaje plate Arabia Mountain v letu 2011, ki je bila tako prekleto dobra, da je vsak ljubitelj energičnega rokenrola že ob prvem poslušanju hotel samo še več, več in več. Coleu Alexandru, Jaredu Swilleyju, Joeju Bradleyju in Ianu St. Peju je takrat uspelo prvinsko energijo, ki zasedbo spremlja že od samega začetka, zbrati znotraj premišljeno dodelane zvočne podobe. Za to sta bila odgovorna tudi Mark Ronson in kitarist zasedbe Deerhunter, Lockett Pundt, ki sta ploščo producirala in raznolikemu pesmopisju priskrbela uravnotežen kontekst. V šestnajstih pesmih so Black Lips namreč potovali po slabih treh desetletjih garažnega rokenrola in se po poti ustavljali ob vseh pomembnih znamenitostih. Pomudili so se pri popovski psihedeliji poznih šestdesetih, spectorjevskem R&Bju, umazanem bluesu ter zgodnjem punku in noisu. Arabia Mountain je torej letvico postavila ekstremno visoko, tako da se je ob nestrpnem pričakovanju nove plošče marsikdo pripravljal tudi na manjše razočaranje.

Po prvem poslušanju se je zazdelo, da Underneath The Rainbow resnično ne more parirati svoji predhodnici, a se je potem po nekajmesečnem vrtenju izkazalo, da se ji po kvaliteti vseeno popolnoma približa. Nova plošča ni tako velikopotezna oziroma tako polna nepričakovanih transcendentalnih trenutkov kot Arabia Mountain. V bistvu na nek način pogleduje proti starejšim pesmim zasedbe, a se potem zaradi precej zloščene produkcije zasidra nekje vmes. Tokrat je glavne producentske vajeti prevzel bobnar zasedbe The Black Keys, Patrick Carney, ki sicer razume retro tendence, a se za razliko od Ronsona vseeno opira tudi na sedanjost. To občasno rezultira v zvoku, ki ga od Black Lips ne bi pričakovali, večinoma pa vseeno lahko govorimo o jasnem vintage priokusu. Hlapi psihedelije so še vedno prisotni, a v manjši meri. Več je pogledovanja proti poznim sedemdesetim, proti žurerskemu, barskemu rokenrolu in oglatemu punku, hkrati pa tudi proti petdesetim, proti samim začetkom rokenrola. Konec koncev se voha celo geografsko fluidnost americane in bolj preračunljiv tempo sredinskega hard rocka.

V spomin se najbolj vtisne spevna in poskočna himna Justice After All, ki jo spremlja tudi posrečen videospot. Drive By Buddy je zabavna rockabilly pesem, Smiling asociira na mladostno jebivetrstvo sedaj že kultne pesmi Bad Kids, Dorner Party pa je nekakšno posvetilo Ramonesom. Skratka, Underneath The Rainbow je plošča, polna nalezljivih pesmi, ki bodo pritegnile ljubitelje različnih kitarskih glasb in jih na koncu družno navdušile s svojim še vedno oprijemljivim zanosom in življenjsko energijo.