Island of the Gods, 2018

Poslušalke in poslušalci, lepo pozdravljeni v tokratni sobotni Tolpi bumov. Danes se odpravljamo stran od mrzle zime, uteho pa bomo iskali kar v tropskih džunglah Papue Nove Gvineje. Otok, ki ga z 18 prebivalci na kvadratni kilometer umeščamo med najredkeje poseljene države sveta, je hkrati eno kulturno najbolj raznolikih območij na Zemlji. Med približno osem milijoni tamkajšnjih prebivalcev je namreč znanih kar 852 jezikov, večina prebivalcev pa živi v etničnih skupnostih, katerih administracija poteka v skladu z lokalnimi navadami. Kar 97 odstotkov ozemlja Papue Nove Gvineje je v lasti lokalnih skupnosti, približno 40 odstotkov prebivalcev pa živi samooskrbno, brez dostopa do ali potrebe po globalnem kapitalu.

V to deželo, ki v svoji notranjosti skriva skupnosti ljudi, ki živijo brez stika s sodobno civilizacijo, ter številne neraziskane rastlinske in živalske vrste, se je leta 2015 prvič odpravil George Thompson, v glasbenih krogih bolje znan pod psevdonimom Black Merlin. Po raziskovanju Indonezije na albumu Hipnotik Tradisi, ki je izšel poleti leta 2016, je Thompsona notranjost Nove Gvineje očitno tako očarala, da se je v letu 2016 odpravil na solo odpravo proti gori Bosavi. Gre za ugasel vulkan, prerasel z džunglo, ki pa je dostopen zgolj vztrajnim ljudem, pot tja namreč vključuje let do majhne travnate piste sredi zelenja, ki ji sledi večdnevna hoja skozi gosto rastje. V bližini ognjenika živi pleme, katerega ime nosi tudi plošča v tokratni Tolpi bumov. Kosua, kot se imenujejo, so ljudstvo, ki je imelo zelo malo stikov s sodobnim človekom. Kakršnikoli akademski viri o njih so praktično neobstoječi ali vsaj nedostopni, zaradi česar pričujoča plošča hočeš-nočeš predstavlja določen unikaten uvid v njihovo življenje, četudi na nobeni točki ne cilja na kakršnokoli dokumentaristično vrednost.

Black Merlin namreč na plošči Kosua zelo nepretenciozno predstavi zvočno krajino tamkajšnje džungle. Terenski posnetki, ki jih je zajemal v več tednih, ki jih je preživel v njihovi družbi, segajo od ambientalnih zvokov okolice preko zadušenih pogovorov v ozadju do petja, ki najverjetneje izvira iz obrednih kontekstov. Vse skupaj je okusno kurirano, nikoli ne zapade v poskus posiljenih mash-upov tamkajšnjih zvokov in sodobne, recimo temu zahodnjaške muzike, četudi plošča še zdaleč ne vsebuje zgolj terenskih posnetkov, ampak je zvočni material zmešan na način, ki omogoča narativno interpretacijo. Tu se izmenjujejo očitno nasneti deli, v katerih slišimo petje lokalnih žensk, obredno petje klica in odziva, ki ga vodi poglavar, ter elektronske pasaže in skladbe, ki na neki točki dosežejo tudi tehnoiden prizvok. Kot že rečeno, pa takšno kombiniranje različnih virov nikoli ne izpade ceneno, saj Black Merlin materiala ne uporablja zgolj kot vir semplov, iz katerih bi nato ustvarjal zahodni publiki bližnjo glasbo za odlamljanje na žurih. Elektronski vložki služijo prej kot emotivni izleti v zasanjano stanje sredi neokrnjenega pragozda, recimo temu spanje v džungli, ki mu sledi dan med lokalnimi ljudmi. V zvočnem smislu je plošča zelo všečno izdelana, izjemen detajl je namreč to, kako funkcijo šuma v glasbi, šuma, ki lahko omogoči boljše vživljanje v zvočni material in ki ponavadi pride v posnetke kot posledica snemalnih, produkcijskih in reprodukcijskih tehnik (mnogi avdiofili npr. prisegajo na zvok vinila), v tem primeru nadomesti zvok džungle oziroma preštevilnih rastlin in živali, ki v njej bivajo. Kvaliteta Thompsonovih posnetkov in kasnejša obdelava sta izjemni, v zvočni sliki je mnogo skritih podrobnosti, ob zaprtju oči zlahka slišimo ljudi, ki hodijo okoli nas, medtem ko sedimo ob ognju, ki prasketa malce levo pred nami, procesija pevcev in plesalcev pa se za nami počasi premika levo in desno.

Ob pozornem, a hkrati odmaknjenem poslušanju plošče Kosua lahko za slabo uro in pol z mislimi odplavamo v drug svet, svet, odmaknjen od hektične gonje za kapitalom, svet, v katerem je sedenje v tišini in poslušanje okolice izpolnjujoča dejavnost, njegov zvok pa bogata zakladnica misli in asociacij, ne zgolj šum v ozadju, ki bi ga bilo potrebno čim učinkoviteje utišati, da ne bi škodil zdravju.