black midi: Cavalcade

Recenzija izdelka
15. 6. 2021 - 19.00

Rough Trade Records, 2021

 

Če odprete Google in v iskalnik vnesete besede black midi, boste zagotovo naleteli na zmedo zaradi izpisanih vprašanj in odgovorov, ki se pojavijo na vrhu najdenih rezultatov. “Te lahko black midi ubije?”, nato pa opozorila, ki pravijo, da “black midi lahko preobremeni vaše možgane in računalnik”. A zakaj bi to želeli storiti black midi, najbolj vznemirljivo ime na trenutni alternativni britanski sceni? Če ste dovolj radovedni in nadaljujete z branjem, boste ugotovili, da ne gre za dvajsetletnike iz Londona, ki so v zadnjem mesecu ustvarili kaos zaradi izida drugega albuma Cavalcade. Beseda teče o glasbeni zvrsti black MIDI, ki je ostala nekoliko skrita v zajčji luknji interneta, kjer se je pojavila okoli leta 2009. Kaj pa je tako strašnega pri žanru black MIDI?

Razlaga je enako zapletena kot sam zvok. Osnova žanra so MIDI datoteke, ki se uporabljajo za ustvarjanje skladb z velikim številom not v obsegu od tisoč do bilijona. Predstavljajte si igro Guitar Hero, a namesto nekaj preprostih morate ujeti milijon glasbenih not, ki se premikajo s svetlobno hitrostjo. Na kratko rečeno, gre za zapleteno stvaritev, katere obsežnost bi lahko imela nekaj utrujajočih učinkov tako na poslušalca kot na zvočno napravo. Mnogi se bojijo te kompleksnosti.

V nocojšnji Tolpi bumov žal nimamo časa, da bi se poglobili v osnove, funkcije in celo nevarnosti black MIDI žanra, imamo pa čas, da vse te stvari pokrijemo na primeru drugega black midi, benda, katerega zvok se lahko v eni sekundi premakne iz ene skrajnosti v drugo, da se vam lahko celo nekoliko zavrti v glavi. V njihovem primeru ne gre za isto nevarnost kot pri žanru, če pa ste dovolj pozorni na raznolikost not in mamljive vokale, se vseeno zlahka znajdete v nekoliko drugačnem stanju duha.

Zasedbin zvok se je rodil v precej homogeniziranem glasbenem okolju, znotraj katerega je zapisana prevladujoča britanska indie scena, okoli katere so se člani benda gibali in jo dihali že od malih nog. Rjoveči začetek drugega tisočletja v Veliki Britaniji so zaznamovale najstniške obsesije z indie zvezdami, kot sta zasedbi The Libertines in The Kooks, ki so prevzele in preoblikovale mainstream. Na britanskem otočju smo trenutno priča novemu valu zasedb, kot sta SQUID in Black Country, New Road, ustvarjalcem relativno svežih možganov, ki so ostanke te že mrtve indie scene odplaknili po stranišču. Na čelu so močni black midi, ki trdno zagovarjajo ignoranco do britanske indie zapuščine in sodobne pop glasbe ter na novo izumljajo britansko alternativo.

Z izdajo prvenca Schlagenheim so si black midi s strani številnih kritikov prislužili hvalo in titulo najboljšega albuma leta 2019, saj so predstavili izdelek, ki se ga ne da zamejiti znotraj današnjega glasbenega ustvarjanja. Od prve do zadnje sekunde album temelji na razvoju zvoka ter improvizaciji, ki povezuje občutek svobode progresivnega jazza z nekoliko klavstrofobičnim math rockom. Zasedbi je uspelo najti melodičnost v hrupu in nestrukturnosti, ob tem pa je svoj zvok, ki spominja na divji jam session, dvignila na povsem novo raven.

Težko pričakovani drugi album Cavalcade predstavlja naprednejšo različico zasedbe, v kateri so opustili stare navade in popolnoma razširili svoj zvok. Zdi se, kot da so se fantje nekoliko naveličali neukročene improvizacijske atmosfere, ki je prevladovala na prvencu, ter svoj čas namenili bolj profesionalnemu, strukturiranemu sestavljanju glasbe. Izdaja je odprla vrata novim instrumentom, kot so violina, violončelo in flavta, katerih dodajanje h glasnim kitaram in kričečim melodijam saksofona ustvarja dramatično, celo teatralno vzdušje. Na debiju je bilo jedro bendovega zvoka obarvano s šokantno energičnostjo, ki skače iz ene skladbe v drugo, toda na Cavalcade obstaja diskretna melodičnost, ki nas nežno vodi skozi dinamično delo.

Vsaka skladba na albumu pripoveduje edinstveno zgodbo; situacije uničenja in ponovnega rojstva bi lahko bile vsakdanje znamenitosti v čudaškem svetu benda. Pripovedovalec, ki nas vodi skozi te nenavadne dogodke, za katere je v našem sodobnem in dolgočasnem svetu malo prostora, je sam kompleksen zvok benda in ni v toliki meri čudaški glas frontmana Geordieja, niti njegova besedila, ki imajo nekoliko srednjeveški prizvok. Vsaka minuta plošče je tako bogata in drugačna od druge, da nenehna napetost in sproščanje instrumentalizacije poslušalcu preprosto ne puščata prostora za druge misli. V enem trenutku smo priča divjim prizorom na Main Streetu, v drugem pa smo v zadimljenem kabareju z Marlene Dietrich.

Z albumom Cavalcade fantje zares odpirajo vrata v nekoliko nevarno okolje, v katerem mi, običajni smrtniki, nismo popolnoma vajeni nestrukturirane strukture in drame, torej zvočnega podpisa black midija. S tem pa so nas obdarili s poslušalsko redkostjo, še enim edinstvenim stvarjenjem, priložnostjo, da se razpršimo, rekonstruiramo in postanemo eno z glasbo. Večina bendov želi privabiti občinstvo v svoje majhne skrivne svetove, black midi pa so nas z drugim albumom počastili s pogledom v celotno galaksijo. Zdaj je čas, da povečate glasnost. Brez skrbi, black midi vas ne bodo ubili, vendar se bodo zagotovo nekoliko poigrali z vašim umom.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness