Rough Trade, 2019

Angleški mladci black midi so eden tistih redkih bendov, ki so si praktično kultni status prisvojili še pred izdajo prvenca in videospota ter še preden so zares vzpostavili stik s svetom izven londonskega podzemlja. V pičlih nekaj mesecih so se dokopali do turnej po Evropi in ZDA, sodelovali z Damom Suzukijem, vokalistom krautrock legend Can, in si zagotovili rezidenco v klubu The Windmill v Brixtonu. Bržkone bi zgodovinarji rocka lahko pritrdili, da je bila tovrstnih bendov v posameznih dekadah le peščica. Je pa res, da so black midi otroci interneta, vsi stari manj kot 21 let. Prav splet je glas o black midi razširil izven kroga prvotnih londonskih fenov, še najbolj z YouTube sešnom, ki so ga pred petimi meseci izvedli za radio KEXP in ki je dosegel za tako mlad nišni bend osupljivih 400.000 ogledov. Vendarle ne gre za bend, ki bi internetni status gradil z meme vsebinami, milenijskimi Instagram prijemi in podobnimi forami. Njihov Facebook profil je namreč naravnost dolgočasen seznam odigranih in prihajajočih koncertov, ki se vrstijo z vrtoglavo hitrostjo.

Prav zato je recenzent še pred izdajo prvenca razmišljal o nekakšni zaroti, o ustvarjenem bendu, katerega vzpon načrtuje ekipa prekaljenih mačkov iz sveta glasbene industrije. Toda vse kaže, da gre za resnično nadarjene in jebivetrske mulce, ki so se v duhu angleških zasedb zgodnjih 80. let spoznali na umetniškem kolidžu, v njihovem primeru instituciji The BRIT School, in pač začeli džemat. Ne gre za »progresivno« šolo, kot sta recimo Chelsea School ali Central Saint Martins. Iz vrst The BRIT School prihajajo predvsem pop zvezdniki, od Amy Winehouse in Leone Lewis do Adele in Jessie J. V primeru black midi gre nasprotno za skorajda formulaično zgodbo študentov glasbe, intelektualno in tehnično usposobljenih mladcev z željo po kršenju glasbenih pravil, o katerih lahko beremo v knjigi Rip it Up and Start Again Simona Reynoldsa, kulturnozgodovinskem orisu post-punk scen med letoma 1978 in 1984. 

Black midi še zdaleč ne izumljajo novih žanrov, pač pa krasen pastiš stoterih vplivov iz celotne dediščine kitarskih muzik zadnjih štirideset in več let. Nizanje asociacij se zdi nesmiselno, vsak bo na albumu Schlagenheim slišal okruške svojih dvajset najljubših math in noise rock, no wave, post-punk in drugih bendov ... Nekateri jim v recenzijah delno očitajo prav to vihravost, nekoherentnost, mnogoterost zvokov in idej v posamičnih skladbah, ki jih spastično gnetejo in raztezajo. Prav ta presek vplivov in referenc jim odpira vrata do ušes vsakega, ki ceni nekonvencionalne rife, nestandardno strukturirane komade, lomljene gruve, histerične vokale in nasploh neteleološko usmerjeno glasbeno ustvarjanje. In čeprav so člani enakomerno osupljivi, je bobnar Morgan Simpson, ki po membranah udriha od svojega tretjega leta, tisti, ki muziko black midi dvigne v višave. Na gruve komadov Years Ago in Ducter bi bila ljubosumna tako Tony Allen kot Hugo Burnham iz Gang of Four. 

Drugi ključni element je nedvomno nosni, hektični, namerno nabuhli in poetični vokal frontmana Georgieja Greepa, fanta z imenom in glasom, ki zvenita, kot bi pripadala kakšnemu liku iz romanov Charlesa Dickensa. Njegova čudaška artikulacija nedvomno spomni na Marka E. Smitha iz The Fall ali Davida Thomasa iz Pere Ubu, je pa v njej nekaj avtentičnega, klišejsko rečeno nekaj, kar prihaja iz dna duše. K vokalni pestrosti doprinesejo občasni, mehkejši in bolj najstniški vokalni vložki kitarista Matta Kwasniewskega-Kelvina in basista Camerona Pictona, denimo pri skladbah Speedway in Near DT, MI. Z izjemo slednjega, ki referira žalostno zgodbo mesta Flint v Michiganu, se black midi v besedilih redko lotijo eksplicitno političnih tem, svoje fragmentarne in namerno dvoumne verze, v katerih se pogosto izrisujejo prikrito ljubezenske izpovedi, raje prepuščajo interpretaciji poslušalca. 

Deveterico komadov albuma je na trak ujel producent Dan Carey, sicer znan po delu s pop ustvarjalci, kot so Bat For Lashes, Hot Chip, Kate Tempest in The Kills. Rezultat je plošča pripravljena z precej spolirano zvočno sliko, v kateri se hrup lepo razlikuje od drugega hrupa in v kateri vsa tehnična nadrkanost lepo pride do izraza, ne da bi pri tem utrudila naše bobniče. Bend, za katerega je znano, da z vsako živo izvedbo skladb vnese nove modulacije, je uspel album posneti v vsega petih dnevih, preostanek ustvarjalnega procesa pa posvetil rafiniranju in rekonstrukciji džemov. Slednji predstavljajo osrednji modus operandi benda, ki pravi, da se posamični pet sekundni rifi včasih rodijo iz pet- in večurnih neprekinjenih improvizacij. Najbolj prikupna v tej masi pozitivnih recenzij in pohval je bendova trditev, da bodo v roku dveh let zveneli popolnoma drugače. Ne gre se torej preveč navezati na aktualne black midi, Schlagenheim je samo work in progress, predstopnja nečesa v nastajanju. Nenazadnje je četverica skupaj šele od leta 2017.

Je to fanboyevska recenzija? Nedvomno, predvsem zaradi dejstva, da je recenzent njihov sledilec že od prvega odkritja slabih posnetkov njihovih londonskih nastopov, premamljen z nedostopnostjo glasbe in njihovo slabo prezenco na družbenih omrežjih. Black midi so bend, ki nam na začetku svoje poti ponuja vrhunski zvočni dokument napredno mislečega kitarskega muziciranja. Smo pred vstopom v tretje desetletje novega tisočletja; vse je bilo že napisano, izrečeno in zaigrano. Vendarle se zdi, da lahko mlada ušesa iz vse te brezmejne gmote izvlečejo nekaj čisto svežega – distorzirano kitarsko glasbo, ki nam kljub očitni navajenosti možganov na hrup, matematične glasbene strukture in eklekticizem še vedno naelektri kožo. Če je temu res tako, pa se lahko prepričate tudi sami že 2. oktobra, ko bodo black midi gostovali v zagrebški Močvari.