Black Smurf: Opaque (Pvrplx Lxvn, 2023)

V tokratni dvodelni Tolpi bumov od juga proti severu rovarimo po ameriškem traperskem podzemlju. Prva postojanka so globočine plodovite memfiške grudi, iz katere je pred desetimi leti vzklilo ime Black Smurf. Kdo natanko se skriva za tem imenom, je nemogoče reči oziroma vsaj poimensko identificirati. Smurfovo rojstno ime je namreč po desetletju delovanja, med drugim občasno tudi na precej izpostavljenem nivoju in opaznem položaju, še vedno neznano. Znana je le njegova starost – 27 let, kar znači, da pljuva že od 17. leta – in znana je srčika njegove osebnosti – Hustle God, ki vseskozi grinda, da se prebija skozi surovost in neizprostnost memfiških ulic. Zadnja etapa tega grinda in hustla pa je Smurfov najnovejši EP, naslovljen Opaque, ki bo zaznamoval prvo polovico nocojšnje Tolpe bumov.

Kot pritiče skoraj vsakemu raperju, ki prihaja iz mesta s takšnim specifičnim raperskim slovesom kot Memfis, se tudi pri Black Smurfu ne moremo izogniti primerjavam in analizi vplivov memfiških pradedov na njegov sound, imidž in princip delovanja. Zveneča imena memfiške scene devetdesetih let, kot so Three 6 Mafia, Tommy Wright III, Kingpin Skinny Pimp in cela tolpa ostalih OG-jev, so v stilu Smurfove glasbe na trenutke morda opazna le implicitno. Denimo v temačnejših tematikah in pogostem sklicevanju na svoj memfiški pedigre in svoj gang, ki hustla po lokalnih ulicah getovskih predelov. Je pa zato mnogo bolj očiten DIY princip delovanja Smurfa, ki je zaznamoval tudi staro gardo Memfisa. Z naborom kopice producentov in popolnoma neodvisnim ustvarjanjem se namreč izogiba sodelovanjem z večjimi glasbenimi založbami, prav tako pa se ne izpostavlja glasbenim medijem in se nasploh izogiba luči preširoke javnosti. Ohranjanje takšnega low profila ga je povsem oddaljijo od njegovih zgodnjih pajdašev Suicideboys, ki sta na zgodnji stopnji svoje kariere ekstenzivno ustvarjala prav z Black Smurfom, nato pa sta v toku desetih let do danes postala prava trap senzacija in primarno med najstniško populacijo naselila prepucano-generičen in dostopnejši memfiški sound v številne uglajene belske četrti srednjega razreda tako znotraj kot zunaj ZDA. Smurf pa je ves ta čas ostal zakopan globoko v podtalju, čeprav po rimoklepaštvu ni zaostajal za Suicideboys oziroma je Rubyja in Scrima s svojo pristnostjo morda celo prekašal.

Po letih metanja neštetih singlov, albumov in kratkometražcev po SoundCloudu in YouTubu ter po sodelovanjih s številnimi drugimi trap izvajalci, predvsem znotraj klike Water Boyz, ki je bila s Chrisom Travisom na čelu ena od skupin pionirjev cloud rapa, trillwava in deloma tudi phonka, je Smurf svojo obširno diskografijo obogatil še z EP-jem Opaque. Na njem bog hustla ne išče novih poti in ne ruši nikakršnih meja in smernic, temveč zgolj varno ustvarja znotraj razmer cloud rapa in trillwava, vendar to počne skrajno izpiljeno, kot se za traperja z desetletjem izkušenj spodobi. Kljub relativno dolgemu obstoju znotraj hitro menjajoče se traperske scene, ki je polna muh enodnevnic in stokrat prežvečenih komadov in prijemov, Black Smurf še vedno zveni sveže in nič kaj preživeto. Posebnost, poleg pravilno nabranih atmosferičnih, včasih bombastičnih beatov in nalezljivih flowov, mu daje predvsem njegova lirična vsebina, ki se oddaljuje od klasičnega hiphopovskega nastopaštva in zanikanja emocionalnosti, ki ju zasledimo predvsem znotraj trapa. Smurf se ne sramuje dotakniti skrajno osebnih tematik, kot so čustvena vrenja, izkoriščanje lažnih prijateljev, nespečnost, osamljenost in drugo. Tudi tru gengesterji imajo lahko zlomljeno srce, a v tem življenju ni časa za predolga obdobja depresivnih razočaranj, ljubezenskih iger in dram, ker to na koncu dneva ne bo prineslo hrane na mizo zanj, za njegovo družino, za njegov krew. Zato na tem mestu ustvarjanje glasbe za Black Smurfa vstopi kot eskapizem, kot terapija, ki pa je zgolj del ene in edine večne stalnice – hustla.

ZelooperZ: Might Not Make It (samozaložba, 2023)

V drugi polovici Tolpe bumov se odmikamo od klasičnega k bolj pustolovskem trapu in potujemo severno iz Memfisa v Detroit, kjer na tamkajšnjih ulicah hustla in grinda ZelooperZ. Walter Williams oziroma ZelooperZ je v prostem času slikar, poklicno pa pljuvač, ki je glasbo neuradno začel izdajati že leta 2011, do prvih studijskih albumov pa je prilezel dva mikstejpa in pet let kasneje. Te prve uradne izdaje so Zelooperju očitno odprle vrata kreativnosti in produktivnosti, do danes je namreč izdal kar devet albumov, v zaključku današnje Tolpe bumov pa preučujemo njegov najnovejši EP Might Not Make It.

Z izjemo aktualnega EP-ja, ki je izšel v samozaložbi, so vse plate ZelooperZa izšle pri založbi Bruiser Brigade Records, ki pa je dom istoimenskega kolektiva Bruiser Brigade, katerega mastermind je bil kralj odštekanih beatov in flowov, Danny Brown. Zelooper in Danny sta v preteklosti tudi že skupaj posnela kakšen popolnoma zblojen, eksperimentalen komad, od drugih zvenečih imen, s katerimi je Z v preteklosti sodeloval, lahko omenimo še Earla Sweatshirta, Pink Siifuja in Fly Anakina, na aktualni platki pa sta se mu na dveh od petih komadov pridružila bolj obskurna Sushiboy in Young Coco. Njun doprinos predstavlja lep minimalen kontrast Zelooperju, a izstopa predvsem Young Coco, ki sredi komada Harickjuku Barbie na moment zareže z japonščino. Kot se spodobi, glavno nit še vedno vleče Z, ki je poln besednih iger, pogosto uporablja ponavljajoče ritmične besedne vzorce, geminacije, s katerimi že z vokalom ustvarja nekakšen efekt zagličanosti, na izredno kratki, trinajstminutni plati pa ne manjka niti sprememb barve glasu in flowov, ki komadom dodajo še več igrivosti in drznosti.

Ob igrivem in drznem besedičenju pa ne gre zanemariti ravno tako pustolovskih, pokajočih beatov, za katere je pod budnim očesom producenta Dilipa poskrbel kar Zelooper sam. S številnimi ponavljajočimi se vokalnimi sempli in neobičajnimi zvočnimi elementi v svoji zagličani razposajenosti, katere podobnosti bi našli s kakšnim Jpegmafio, Z-jeve podlage pašejo kot ata na mamo njegovemu norčavemu pljuvanju in predstavljajo izvrstno ne zgolj ozadje, temveč skorajda okostje, ki nosi celotno strukturo kratkometražca, na katerega lahko lima svoje mesnate besede. Produkcijska in lirična plat tako tvorita vznemirljivo harmonijo EP-ja Might Not Make It, ki je samo nova stopnička, s katero se ZelooperZ etablira kot ime, vredno pozornosti radovednejšega hiphop občinstva, in kot ime, o katerem bomo na naši frekvenci gotovo še kdaj govorili.