Sacred Bones, 2017

Nova plošča Bena Powerja, polovice dvojca Fuck Buttons, ponudi logično nadaljevanje izraza, ki ga od leta 2011 goji v okviru solističnega projekta Blanck Mass. Toda čeprav vsaj na prvi posluh ni odkrival tople vode, se zdi, da bi World Eater utegnil biti album, s katerim se bo najbolj prikupil širokemu krogu oboževalcev njegove matične zasedbe. Zakaj se jim ni že s prvima dvema ploščama, pravzaprav ostaja uganka. Res je sicer, da je njegova estetika temačnejša in bolj surova od te, ki jo goji skupj z Andrewom Hungom, toda v obeh je več sorodnosti kot drugačnosti. V tem pogledu je pravzaprav bolj presenetljiva izjemna priljubljenost Fuck Buttons. Če je tej botrovala (tudi) dvojčeva oprijemljiva postrockovska senzibilnost, se bo morda videlo prav v odzivih na novo ploščo Blanck Massa. Ta se v primerjavi s prejšnjima namreč še bolj opre na izročila britanske plesne elektronike iz devetdesetih. Je pa hkrati res, da ima ta na Otoku že sama po sebi še vedno izjemno vogo in status, kar pomeni, da bomo verjetno spet ostali brez pravega odgovora.

Britanskost je brez dvoma močno vplivala že na priljubljenost Fuck Buttons. Skoraj nepojmljivo je bilo, ko smo njuno glasbo zaslišali med otoritveno ceremonijo londonskih olimpijskih iger. Vsaj na prvi pogled, iztrgano iz širše glasbene zasnove. Potem ko je bila postavljena v kontekst britanskih glasbenih mejnikov iz zadnjih petdesetih let, je njena umestitev tja izpadla skoraj logično. Še toliko bolj, če vemo, da je Boyle glasbeni scenarij zaupal zasedbi Underworld. No, še večjo vlogo na tej slovesnosti je imela kar trikrat ponovljena Blanck Massova skladba Sundowner. Tako, pavšalno ali pa poetično, bi bolj elektronsko podobo njegove druge plošče zato morda lahko razumeli tudi kot Powerjev poklon zapuščini Underworlda. Nenazadnje je znano, da je v mladosti prisegal na postrock, medtem ko je Hung svoj okus brusil ob elektronski glasbi. In verjetno v tej luči vsaj deloma lahko razumemo že skoraj povsem plesno elektronsko podobo plošče World Eater. Zdi se namreč, da se je Power z njo premišljeno in radovedno poglobil v glasbo velikanov, kot so Underworld, Aphex Twin in še nekateri, ki so britansko plesno elektroniko usidrali v kolektivno (glasbeno) zavest. 

Ja, reference nove Blanck Massove plošče so očitne, kar pa ne pomeni, da je preprosto prekopiral obrazce elektronskih veteranov. Ob zelo karakterističnem teksturiranju in povsem njemu lastni zvočni podobi je že na prvi posluh jasno, da gre za glasbo Blanck Massa, kar je danes, v času elektronske glasbene hiperprodukcije, presežek že samo po sebi. Gre za ustvarjalni pristop, ki ga je izoblikoval skozi sodelovanje s Hungom in iz njega je izhajal tudi pri novi plošči. Manevrski prostor si je skrčil z zelo omejenim naborom inštrumentov oziroma studijske tehnologije, posledično pa je več pozornosti namenil strukturi skladb. In te ne skrivajo tega, da je navdih zanje, bodisi zavestno ali pa podzavestno, našel v britanski rejverski zapuščini ali še raje v radovednosti tiste plesne elektronike, ki je v devetdesetih nasledila rejversko logiko. Koliko je podobo skladb krojila nostalgija, ni povsem jasno že zato, ker je vtis spogledovanja s preteklostjo močno zaznamoval že obe njegovi prejšnji plošči in nenazadnje tudi glasbo Fuck Buttons. Vsekakor pa World Eater ne izpade retro in še manj preživeto, kar se v primeru spogledovanj z devetdesetimi sicer rado zgodi. Pravzaprav je prej pisana na posluh sodobnih mladih privržencev plesne elektronske glasbe, ki jih bolj kot vseprisotna generičnost zanimata izvirnost in drugačnost. Če se je po prejšnjem albumu morda zdelo, da Powerju za njegovo specifično estetiko zmanjkuje terena, nov album na najlepši način potrdi, da temu ni tako.