Hologram Bay, 2023

Blank Banshee je glasbeni producent, ki je zaslovel v svoji vaporwave fazi z albumom Blank Banshee 0, verjetno enim najbolj prepoznavnih albumov tega nenavadnega medmrežnega gibanja prejšnjega desetletja. V retrospektivi moramo priznati, da so bili zlati časi vaporwava globalno gledano odlični časi. Cvetoče gospodarstvo je spodbudilo nov val nebrzdanega potrošništva, kar se je izrazilo v glasbi. Internet je bil tik pred pritokom izključno mobilnih uporabnikov in popolnim nadzorom informacij v svojem zenitu, materialistični traperji so bili nove rock zvezde, milenijci smo bili v svojih najbolj dovzetnih letih, še ŠOU in Radio Študent sta uspešno sodelovala. V vsem tem optimizmu je zazevala praznina melanholičnih občutkov, ki jo je uspešno zapolnil vaporwave, med drugim glasbeni slog, ki najbolj neposredno naslavlja prav potrošništvo. 

Že od samih začetkov gibanja je tlelo dogmatično prepričanje, da je vaporwave sranje, ker le leno poustvarja elemente nedavne preteklosti, ruši vsa pravila dobre kompozicije in smeti po medmrežju z ironično vsebino. Temu je nasprotovalo nešteto navdušencev, kritikov in celo filozofov, ki jih je žanr očaral. Tudi pisca te recenzije. Treba pa je priznati, da je do današnjih dni velik del čara ｅｓｔｅｔｉｋｅ　往偉淫 razvodenel, ne le, ker se je končalo zasanjano obdobje blaginje, temveč tudi zaradi neizogibne stagnacije žanra. Morda bi bila največja kritika ta, da ne stremi k izjemnosti in ne ponuja prostora za napredek. Že od svojega začetka zveni kot končna postaja.

Kanadski producent Patrick Driscoll oziroma Blank Banshee se je z vsakim novim albumom bolj otresal spon žanra in v svojo elektronsko produkcijo zarezoval z vedno močnejšimi basi in temnejšimi sinti. Njegova zadnja albuma MEGA in GAIA sta bila toplo sprejeta in dokaj konsistentna, nikakor pa ne presunljiva. V kopici preverjenih potez pa se je kljub vsemu našla kakšna taka, ki je nakazovala počasen razvoj umetnika in nas spodbudila, da smo tudi novemu albumu 4D pozorno prisluhnili.

Že uvodna skladba Run ni nikakor zasanjano udobna, temveč nekoliko mračnjaška, Sundial pa je v svojem igričarskem pridihu preveč napeta za poslušanje ob hoji po praznem letališču, kot smo radi opisovali vaporwave. Na albumu še vedno najdemo kar nekaj traperskih perkusivnih vzorcev, pa tudi kakšnega izrazito klubskega. Album se poda tako rjuham kot klubskemu parketu. Najpomembneje pa je, da na albumu skoraj ne najdemo asociativnega nostalgičnega gnetenja niti divjih eksperimentov s kičem, kot jih izvaja na primer drone emoji. 

Rudimentarni sintetični zvoki, naslovnica in molovski intervali albumu sicer dajo rahel pridih osemdesetih, a veliko manj kot na primer zgodnji RotorMotor. Zvočno je album 4D izjemno blizu glasbi projekta Oneohtrix Point Never. Marsikakšna skladba nas spomni na njegov album Garden of Delete iz leta 2015, kar sploh ne preseneča glede na to, da je Oneohtrix prav tako izvajalec, ki je začel z vaporwavom, nato pa našel individualno noto brezčasnosti. Skratka, album 4D je preveč zanimiv za poslušanje v ozadju, a premalo privlačen za resnejšo analizo. Izstopajoči komadi sicer gredo v ušesa, med njimi Pegasus, Contra, Trojan Horse, Time Thief in Tracer. Vsi ga po svoje pokajo, kajti poleg prepoznavnih melodij ponujajo še globino Blank Bansheejevih izkušenj z glasbeno produkcijo; marsikaj pa bi se zlahka porazgubilo v poplavi glasbe indie računalniških iger.

4D je šolski primer staranja žanra. Vaporwave je imel jasno poanto, le enega asa v rokavu in nešteto izvajalcev. Blank Banshee je bil eden tistih, ki je obdržal močno bazo zvestih poslušalcev, kljub temu da se marsikomu ob vračanju k prvencu Blank Banshee 0 ne zdi več tako izjemen kot nekoč. Morda zato, ker vaporwave ni bila le glasba, temveč skoraj družbena smernica, način razmišljanja o obstoju v prazninah materializma postindustrijske družbe. Konec občutka teh praznin je tudi konec vaporwava, zato se zdi, da plošča 4D nima nikakršne veze z njim, čeprav je nastala iz njega in mu je v marsičem še preveč podobna. Morda je zvočno celo veliko boljša, mi pa je preprosto ne znamo več tako čislati. Kljub temu je prepoznaven, dodelan in predvsem zelo poslušljiv album. Četrta dimenzija je pač čas.