Blawan: Wet Will Always Dry

Blawan: Wet Will Always Dry

Recenzija izdelka
WWAD
29. 6. 2018 - 19.00

Ternesc, 2018

 

V današnji Tolpi bumov obravnavamo prvenec Jamieja Robertsa, otoškega techno producenta, znanega po umazanem, hrupnem in prešvicanem zvoku britanske senzibilnosti – industrialnem technu delavskega razreda. Jamie, ki se pod večino svojih produkcij podpisuje z umetniškim imenom Blawan, je svojo značilno zvočnost razvil, večkrat na novo odkril in zdi se, da tudi dokončno spoliral, v razponu kar osmih let, rezultat njegove glasbene rasti pa se zdaj zliva v prvo dolgometražno izdajo, imenovano Wet Will Always Dry. Čeprav so določeni razpoznavni elementi prisotni skozi celotno Blawanovo diskografijo, je ta vseeno - milo rečeno - eklektična. Po letu 2010, v fazi postdubstepa, se je na začetku svoje producentske poti najprej predstavil s precej vidno izdajo pri založbi Hessle Audio, nato pa pa temu dodal še dve izdaji pri kultni založbi R&S Records. V tem obdobju so v njegovi produkciji prevladovali polomljeni ritmi oziroma elementi UK bassa. Kasneje, v letu 2012, pa je pri založbi Hinge Finger izdal svojo morda do danes najbolj opaženo single ploščo His He She & She, ki je vključevala takratni vsesplošen hit Why They Hide Their Bodies Under My Garage.

Blawan se je, presenetljivo, po ogromnem uspehu omenjenega EP-ja umaknil v producentsko zaledje, nadaljnja tri leta ni izdal ničesar, to obdobje pa je izkoristil predvsem za reinvencijo. Če sta njegova produkcija in zvok vselej slonela na rabi hardwarea, so ta tri leta zanj pomenila predvsem čas spoznavanja modularnega sintetizatorja zvoka. Drugačen izraz je iskal v navezi s Pariahom v dvojcu Karenn ter v istem obdobju celo v tandemu Trade, z birminghamskim veljakom Surgeonom, katerega novi album smo obravnavali pred mesecem dni in ob katerem smo že polemizirali o rabi modularnih sistemov. Svojo lastno raziskovalno vizijo je Blawan po treh letih zlil v kratko ploščo, izdano pri lastni, novoustanovljeni založbi Ternesc, pri kateri je zdaj izšel tudi danes obravnavani album. Linearnosti avtorjevega zvočnega razvoja dodajmo še poskus produkcije z nižjim tempom pod psevdonimoma Bored Young Adults in Kilner - nekakšno introvertirano poigravanje in preizkušanje funkcionalnosti modularne sinteze znotraj močno oskubljenega zvočnega okolja.

Če se na tej točki sprašujete, čemu suhoparna in natančna faktična obravnava Blawanovih preteklih izdaj, naj izpostavimo, da prvenec Wet Will Always Dry predstavlja končno obliko in sintezo – tako tehničnih produkcijskih modularnosti kot tudi formacije idej v kontekstu razvoja avtorjevega specifičnega glasbenega jezika. Osem let raziskovanja se kaže v izjemno izdelanem občutku za tonalne vzorce ter zvočni dizajn in čeprav se plošča zaradi uniformnih 4x4 klubskih aranžmajev sprva zdi celo preveč preprosta, se tu hudič prav zares skriva v detajlih. Posamezni komadi so deležni zadostne mere dinamike, da zagrabijo polno pozornost poslušalca. Zasledimo odlično rabo Blawanovih lastnih vokalnih vložkov, ki služijo predvsem kot blažilci ob čistih, rezkih in izredno dinamičnih synth linijah. Slednje so podkrepljene z brezkompromisnim valjarjem kick bobnov in ostalih tolkalskih elementov, ki komadom zagotovijo Jamiejevo značilno pogonsko energijo. Med poslušanjem se nekajkrat znajdemo na točki zvočne prenasičenosti, kar pa dejansko v svoji mejnosti predvsem demonstrira Blawanovo izredno kontrolo tenzije – takšne, ki nastane v kombinacijah popolne elastičnosti sintetiziranih synth linij in ritmičnih struktur.

Wet Will Always Dry ni tipičen elektronski album. Ne ponuja zvočnega popotovanja, ki ga kritiki s takšnimi albumi po malem že kar pričakujemo. Je pa morda prav zaradi tega in zavoljo izvedbe z odliko tak pristop vreden spoštovanja. Najprej zato, ker Blawan na ta način ostaja zvest obdobju osmih let raziskovanja – v katerem je ves čas ostajal blizu plesišču – pa tudi zato, ker se brez nepotrebne pretencioznosti in odkrivanja tople vode tu njegova vizija zlije v resnično izkristalizirano produkcijo. Po nekaterih standardih industrije bi takšna izdaja lahko bila tudi dvojen EP, a vendar se zdi, da je Wet Will Always Dry namensko izdan kot album, kot trditev. Legitimna zvočna trditev v letu 2018, ki tokrat za spremembo ni fuzija različnih odvodov žanra techna, temveč nudi svež in moderen pristop k oblikovanju žanrske krajine. Če se je Surgeon s svojo ploščo izgubil v meditativnem momentu, se je Blawan posvetlil z zabavno absurdnostjo slušne stimulacije in gotovo bodo v prihodnje komadi z obravnavanega dolgometražca marsikoga na plesišču prijetno stimulirali.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness