Bleed Turquoise: Bleed Turquoise

Other Other Recordings, 2018

V spremnem tekstu ob izidu plošče Bleed Turqoise je med drugim zapisano, da gre v zvočnem smislu za »vžig post punka skozi agresivno barvit produkcijski proces«, zraven pa so pripete še oznake, kot so elektronika in hrupni oziroma eksperimentalni pop. Na eksperimentalni pop se sklicujejo tudi pri novi založbi Other / other, kar pa je ob tem, da prihaja iz družine založb Subtext in Arc Light Editions, treba vzeti nekoliko z rezervo. Ali še raje, je dober indikator tega, kaj lahko pričakujemo. Ne nujno le v smislu samega izraza, temveč predvsem v kontekstu dejstva, da se pod okriljem teh založb praviloma družijo ustvarjalci, ki si konvencionalne glasbene norme razlagajo zelo odprto. Povedano drugače – to, čemur pravijo pop ali pa post punk, pač ni enako tistemu, kar si pod tema označbama predstavlja večina poslušalcev. Kar ne pomeni, da so te reference le plod njihove bujne domišljije ali tržne strategije, so pa v svojih interpretacijah zelo svobodomiselni. Ja, ploščo Bleed Turqoise res lahko razumemo kot nekakšno sodobno interpretacijo post punka in hrupnega popa ali še raje kot njuno reaktualizacijo, kot jo razume njen avtor James Ginzburg, sicer polovica avantelektronskega dvojca Emptyset.

No, plošča ne pomeni tega, da se je Ginzburg naveličal izraza, kakršnega že dobro desetletje raziskuje v okviru dela z Emptyset. Z rockovsko glasbo se je spoprijateljil že dolgo, preden je začel zganjati elektronski avanturizem. Ko se je pri sedemnajstih iz rodnega Washington D. C.-ja preselil v Bristol, je svoj prvi rejv obiskal v majici Pink Floydov, ta izkušnja pa ga je tako prevzela, da se je v naslednjih letih povsem posvetil elektronski glasbi. Skupaj s Pinchem je sredi prejšnjega desetletja najprej skrbel za popularizacijo dubstepa, vzporedno pa je s Paulom Purgasom začel oblikovati eksperimentalnejši izraz Emptyset. Ta je že od začetka močno štrlel iz elektronskih muzik njunega domačega Bristola. Toliko kot na tamkajšnjo klubsko zapuščino sta se namreč opirala tudi na estetiko sound arta oziroma galerijske elektronike, kar ju je med drugim pripeljalo do berlinske založbe Raster Noton in do slovesa enega prodornejših sodobnih elektronskih actov. Se je pa Ginzburg priložnostno rad spogledoval tudi z rockovskim izrazom. S postrockom in folkom se je, pod narekovaji, ukvarjal že pod imenom Faint Wild Light. Nekakšna geneza njegovega novega projekta Bleed Turqoise pa se je zgodila, potem ko ga je za remiks ene od skladb sludge metalcev Sumac angažirala založba Thrill Jockey, pri kateri so Emptysetu objavili tudi lansko ploščo Borders.

Prav Borders je zdaj nedvomno ena močnejših referenc tudi za Ginzburgovo solistično ploščo Bleed Turqoise, najsi bo zaradi podobnih, hrupnih zvočnih tekstur ali basovskega gruva. Je pa slednji zdaj dobil bolj rockovski oziroma postpunkovski predznak. Priložnostno se celo pojavi vtis, kot da bi kakšno od basovskih linij prispeval Peter Hook, kar pa seveda ne pomeni, da je plošča pisana na posluh fenov Joy Division in New Order. Bleed Turqoise je bolj Emptyset kot Joy Division. Je plošča, ki postpunkovske nauke spreobrača, posodoblja in drugači skozi izkušnjo sodobne elektronske glasbe, primerljivo s tem, kar denimo počnejo pri založbi Death of Rave ali Powellovem Diagonalu. In je, morda paradoksalno, predvsem skozi prizmo tega, da si je Ginzburg nov dom našel v Berlinu, morda njegova najbolj bristolska plošča. Če ob tem pozabimo na zapuščino bristolskih soundsystemov in tamkajšnje klubske elektronike. A kaj potem sploh še ostane? Fuck Buttons. Tisti dvojec, ki je inovativno križanje post punka in (hrupne) elektronike, enega najbolj čislanih britanskih hibridov, izvrstno prevedel v sodobni čas in se z njim znašel tako rekoč na pragu mainstreama. Ja, v tem pogledu je Bleed Turqoise nedvomno tudi pop plošča. Ampak še prej je predvsem plošča za elektronske avanturiste in tiste, ki cenijo sodobne, drzne pa tudi ravno prav nostalgične reinterpretacije in nadgradnje polpreteklih glasbenih praks.