Joy Void, 2018

Vonj poletja v prihajanju vas morda ne opozori le na prihajajoči vročinski val. Esenca pozne pomladi spomni tudi na čase otroškega brezbrižja. S spominom na tiste dni odpotujete nazaj v šolske klopi, ko ste kot otrok komaj čakali na zvonec, ki je vsakega 24. junija zvesto odbil še poslednji zven. Šole je bilo konec in vse, kar vas je čakalo, sta bila dva meseca lenarjenja, igre in raznih vragolij, na katere že vrsto let niste niti pomislili. Ob takšnem potepu po spominih vas popade močan občutek melanholije. Ta je v nas tako močno prisoten, da ga tematizirajo mnogi, od slavnega J.D. Salingerja do subjekta nocojšnje Tolpe bumov, glasbenika Spencerja Radcliffa. Ameriški ustvarjalec ambientalne glasbe se sicer poslavlja od vloge Varuha v rži - ko tokrat predstavlja ploščo Days Drift By, na kateri začutimo slovo od obsesij s preteklostjo.

Glasba Spencerja Radcliffa oziroma projekta Blithe Field ni zares novost na valovih 89.3 MHz-a. Njegovo najbolj priznano dolgometražno izdajo Warm Blood smo že obravnavali v oddaji Razširjajmo obzorja. Takrat smo predstavili Spencerjeve glasbene ideje, ki so se intenzivno ukvarjale z dragocenimi spomini na mladost in odraščanje. Takšne ideje oziroma motivi so bili glavna gonilna sila vsakič, ko je luč sveta ugledala nova izdaja projekta Blithe Field. A svojih stvaritev Spencer ni vselej prepuščal zgolj formatom ambientalne glasbe. S projektom Spencer Radcliffe & Everyone Else se je denimo spustil v sozvočja ruralnega folka in indie rocka, ki sta očiten navdih že od debitantskega albuma projekta Blithe Field, plošče Old Songs/New Songs. Čeprav se Spencerjeva izraznost ves čas giblje med lo-fi atmosferami taktirke Blithe Field in folkovskim nažiganjem njegove rock skupine, vselej premore tudi očiten pridih esence nekakšne domačnosti. Vendar toplina takšnih občutij na tokratni Days Drift By gladko zbledi.

Omenjena toplina, kakršno še občutimo ob uvodni Prelude, tu odigra le vlogo primernega slovesa od zvenov, kakršnih smo bili vajeni ob preteklih izidih projekta Blithe Field. Repetitivnemu klavirskemu ostinatu se tu priključi zvočna paleta, ki je za Blithe Field še kako nova. Akustični boben, električni bas in čelo razširijo spekter Spencerjeve tipične lo-fi estetike do mere, ko atmosfero predhodnih albumov gladko uničijo. Takšen izraz se bežno pojavi le še v skladbi Bubbling Cauldron, a v dovolj majhni meri, da deluje prej kot hommage preteklosti kot zares pomemben del nove zvočne slike. Spencer Radcliffe pa ne preseneti le s čistejšo zvočno podobo, temveč tudi s samimi kompozicijami. Odstrani preproste harmonične linije, odstrani nostalgične melodije in odstrani občutek mladostniške naivnosti.

Spencer se tokrat izkaže kot izjemno talentiran skladatelj in aranžer. To občutimo ob celoti plošče Days Drift By, ambientalna esenca predhodnih izidov je zdaj močno spremenjena. Iz preprostih sintetičnih harmonij se je prenesla v odmeve klavirskih ostinatov ter zelo premišljenih godalnih, pihalnih in elektronskih tekstur. To občutimo v umirjenih skladbah Perseus in Time & Temperature, z jazzovsko stilizirano Farewell To Darker Days, elektronsko Love Knot ali nasilno Racing Back. Vse te skladbe nam lepo demonstrirajo glasbeno širino Spencerjevega novega dolgometražca.

Ob prvem poslušanju nas morda preseneti dejstvo, da avtorjeva strast zasanjanih brezbrižij mladosti preprosto ni več prisotna. Osebni zvočni posnetki, ki so krasili predhodne izide, so zdaj le še zelo tihi ali tako rekoč neobstoječi. Seveda je to šok za poslušalca, ki je pričakoval novo dozo obujanja spominov. A dejstvo je pač, da je Spencer Radcliffe z Days Drift By odrastel in opustil mentaliteto oziroma naivnost človeka, ki se oklepa preteklosti.

Marsikateri poslušalec pa bo ob večkratnem poslušanju Days Drift By vendarle ugotovil tudi, da se Spencer vseeno ni tako zelo spremenil. Njegov osebni stil ambientalne kompozicije je še vedno prisoten. Teksture so morda drugačne, a občutje, kakršnega smo bili vajeni s ploščama Warm Blood ali Beautiful Wave 74 je še kako prisotno in ostro - kritika proti odraščanju pa nepotrebna. Avtor je osebnost Holdena Caulfielda tu močno zatrl in dokazal, da je zmožen še marsičesa drugega, ne zgolj lo-fi uspavank in naivnega folk rocka. Days Drift By lahko smatramo kot mejnik njegovega ustvarjalnega procesa in nagrobni kamen mladostniški naivnosti stare osebnosti Blithe Field.