Frenchkiss, 2012

Govorice o razpadu skupine Bloc Party so se že širile okoli voglov londonskih hiš, nato pa je bend s četrtim albumom oznanil, da se zabava začenja znova. Indiefili boste z albumom Four, kot so ga enostavno poimenovali, precenili, ali se je boste udeležili ali pa boste zavili v vhod drugega bloka.

  

Bloc Party so si po treh albumih v treh letih vzeli čas za pavzo, razmislek in kovanje novih načrtov. Po odličnem EP-ju Banquet je bil revival post punk album Silent Alarm indie album leta 2005, sledil pa mu je še vedno zelo prepričjiv, čeprav že dobro namočen v mainstreamovsko paco, A Weekend in The City. Unikatna kemija stilov, ki po naravi ne spadajo skupaj, s poudarkom na basu, ritmu ter izobilju kitarskih in drugih efektov,  jim je prinesla milijonske naklade in vreče pokalov za zasluge. Sledil je elektronsko in računalniško programirano nastrojen Intimacy, ki je s svojim močnim odklonom zahteval štiriletno pavzo tako za bend kot za fene. Kakšne obligacijske pogodbe z založbo o takojšnjem snemanju albuma ni bilo. Vmes so se zgodili solo plesni album The Boxer frontmana Kele Okerekeja in ostali stranski projekti članov, med katerimi izstopa Lissackovo kitarsko sekundiranje irskim Ash na koncertih. Prvi omenjeni je v intervjujih napovedoval vrnitev Bloc Partyjev v preteklost, drugi pa, da glasbe, kot so jo, ne bodo več ustvarjali. In pojavil se je   enostavno ali pa v pomanjkanju domišljije poimenovan Four.

Takojšnja konstatacija je, da bi album Four lahko brez težav izšel kot maxi single, na njem pa bi bili prvi trije komadi So He Begins to Lie, 3 x 3, Octopus in še kateri, zadnji We Are Not Good People recimo. Ti trije komadi bodo enkrat – in kakor se stvari hitro obračajo, zelo kmalu - na poslovilnem Best of Block Party albumu. Lahko tudi remiksanem, kot imajo navado častiti se, a zdi se, da so vrata prihodnosti za njih zaprta. Po teh treh komadih vse na albumu Four razvodeni, razblinijo se iluzije fenov, juha je ne le brez soli, ampak tudi brez večine sestavin. Hiperaktivne kitare in bobnarski crescendo na So He Begins to Lie odpirajo album. Za petami mu je distorzirani surovi speedy dark 3 x 3 s prilizovalnim besedilom „No one loves you, As much as us“, ki pa se ne izkaže za iskrenega. Prvi singl Octopus se še najbolj vzdigne do nekdanjih višin, ko v svoji pop plesni epileptični elektroniki steguje lovke po oscilirajočih sintetizatorjih in zvenečih kitarah. Vse, kar sledi, je na silo zapolnjen prostor, ki je bakterijsko okužen z mankom inspiracije, diagnoza pa je: neozdravljiva kronična brezidejnost. Naletimo na prav bedne, kar je mogoče pretežek izraz, ki zahteva politično korekcijo, a težko je najti ustrezen sinonim … a-ha ... naletimo na patetične emotivne laganice, na celo zelo močno pocukrane najstniške pop limonadice. Nekateri komadi, ki so vzgajani v oazi, sicer obetavno začenjajo, kot Kettling z distorzijo Smashing Pumpkinsov recimo, vendar pa se razvijejo v velik nič. V Coliseumu, z monster magnet akustičnim blues uvodom, postrežejo z grunge izpadom, katerega pa zopet ne vedo, kam in kako kanalizirati. Kot tudi ne nov producent, Alex Newport, ki je pred desetletjem sodeloval z The Mars Volta, pa tudi s Sepulturo, s Cavalero v industrial projektu Nailbomb. Album si zavrtiš večkrat, ker si prepričan, da si nekaj preslišal, da nekaj zagotovo mora biti v nekoč močno zvedavem bendu. A nič! V Real Talku je tako slišati „Show me the sign“, kot da se tudi sami sprašujejo, kam jih je zaneslo in iščejo izhod.

Prepad med Silent Alarmom in Four je tako širok, kot bi šlo za dva popolnoma različna benda. Prideš tudi do takšnih točk, kot je  limahlizirana emotivna jokica The Healing denimo, ko samo obstaneš in se vprašaš: „What the fuck?!“, takoj za njo pa se v konfuznosti nametanih komadov pojavi visoko oktanski rockerski We Are Not Good People. A časi komada Price of Gas so že davno mimo. Če mislijo, da je to prava pot, naj jim bo srečno, a brez nas, ker padec s klifa zna biti boleč, sploh za hrbtenico, če jo še imaš. Plošča Four bo čez eno leto pozabljena. Našli jo boste v smeteh z drugimi odpadki. Pardon, živimo v času, ko je ločevanje odpadkov način življenja. Našli jo boste v rumeni kanti, verjetno zavito v časopis rumenega tiska, ki bo edini, ki jo bo propagiral in od neosveščenih indiefilov molzel zadnje kaplje.