Domino, 2016

Če naj dobra umetnost odseva družbeno realnost, je jasno, kaj zadnje čase prikazuje umetnostno ogledalo črnske Amerike. Strah pred policijskim nasiljem in ostalimi manifestacijami belskega rasizma se spet zažira globoko v pore afroameriške skupnosti, ob tem pa ji vse bolj narekuje tudi razmislek o lastni identiteti in načinih odpora. V glasbenem smislu po še vedno aktualnih težkokategornih albumih D'Angela in Kendricka Lamarja krvavo dobo tokrat na povsem drug, zelo oseben način osvetljuje Blood Orange z albumom Freetown Sound.  

Dev Hynes je temnopolti Anglež, ki že dolgo živi v New Yorku in že leta tudi ustvarja glasbene presežke. V svoji domovini je kot Lightspeed Champion jezdil na valu indie evforije izpred slabega desetletja, zadnja leta pa deluje pod imenom Blood Orange in rockerski zvok nadomešča z mešanico funka, soula in RnB-ja stare šole. 

Po prejšnjem, prav tako izjemnem albumu Cupid Deluxe se Hynes tokrat predstavlja s še bolj ambiciozno in neopredeljivo zbirko pesmi. Zvok je še vedno pogosto igriv in s funka skače na new wave in celo pop teritorij, nedaleč stran od stvaritev Michaela Jacksona, a album kljub temu preveva temačnejši, alternativnejši duh. Očiten je predvsem tematski preskok, s katerim so ljubezenske in vsakdanje pripovedi malce potisnjene ob stran v prid neposrednih, a poetičnih komentarjev stanja ameriške družbe. Slednje podpirajo nenavadni aranžmaji in strukture pesmi, ki so večinoma dokaj ohlapne sestavljanke, v katerih se Hynesove melodije presenetljivo tekoče združujejo z izseki iz filmov in glasovi raznih gostujočih vokalistk. S tem glasba na tem albumu funkcionira kot postmoderni brikolaž, kar spet lahko ponazarja etnično strukturo ameriške družbe, hkrati pa opomni na Hynesovo mešano poreklo.

Vstavljeni popkulturni vložki seveda niso naključni in nas večinoma postavljajo v kulturni milje črnske Amerike izpred nekaj desetletij. Skladbo With Him otvori zasanjan refren, ki se kot duh preteklosti kasneje na albumu vrne še dvakrat, zaključi pa jo izsek iz dokumentarca Black is… Black Ain’t, ki je leta 1994 razstrl raznolikost črnskih identitet. Še bolj morda izstopa zvočno povsem shizofren komad Love Ya, ki vsebuje izsek afriškega govora o konfliktu v Sierri Leone in intervjuja z nekim emancipatornim afroameriškim novinarjem, vokale pa tu prispeva vnukinja Boba Marleyja. Album malce oslabijo le nekatere bolj konvencionalne, na trenutke tudi osladne pop funk kompozicije, ki ne bi preveč izstopale kot soundtrack kake risanke, a tudi te subverzivno besedilo pogosto postavi v cinično luč.

Vsi prehodi od agresivnih disko ritmov prek zračnih refrenov in vse do freejazz vložkov sami po sebi torej ne bijejo političnih bojev, a skozi obravnavane tematike Hynes prenaša že zavedanje, da je tudi apolitična drža nekaterih glasbenikov že inherentno politična. Poleg tega nam skozi preplet pripovedi odstira resnico, da gre pri družbenih bojih različnih marginaliziranih skupin hkrati za boj za pravice ostalih zatiranih. Slednje je ena izmed poant tretjega vala feminizma, ki se prav tako preliva skozi Freetown Sound. Kot običajno Hynes tudi tokrat sporočila prenaša predvsem z ženskimi vokali, med katerimi gre morda omeniti samosvojo Empress Of, sicer pa se sam album že otvori z recitacijo pesmi, posvečene črnski feministični ikoni, raperki Missy Elliot. 

Jasno politično agendo v sebi nosi tudi skladba Desirée, opremljena z izseki iz ikoničnega dokumentarca 'Paris is Burning', ki je z zgodbami transseksualcev prikazal prepletenost spolnih politik, rase in družbenih razredov. Dev Hynes svoje spolne usmerjenosti sicer noče zamejevati, a njegove pesmi pogosto nosijo homoseksualne konotacije. V pesmi Augustine je tako verze zgodnjega krščanskega teologa Svetega Avguština iz Hipona obrnil v homoseksualno smer in s tem opozoril na krščansko zanemarjanje te vrste ljubezni. 

Ob vsem tem pa album vendarle ni (le) družbenokritični manifest. V prvi vrsti gre morda še vedno za osebni premislek posameznikove identitete in vloge v družbi. Naslov albuma je referenca na mesto Freetown v Sierri Leone, kjer je bil rojen Hynesov oče, kar že nakazuje na to, da je Hynes ustvaril album, posvečen svojemu poreklu in Afriki nasploh, vse ostale tematike so le del miselnega toka razmišljujočega temnopoltega umetnika. Ob tem pa lahko Hynesov družbeni komentar funkcionira predvsem zato, ker ne vsiljuje odgovorov, ampak skozi skrbno zastavljeno fragmentarnost predvsem odpira relevantna vprašanja, pri tem pa se zaveda partikularnosti lastne pozicije. Na albumu morda najbolj ganejo prav najbolj osebne izpovedi, kakršna je na primer čudovito melanholična Squash Squash, avtorjeva oda prijateljem, ki so predozirali s heroinom. Vse to plesanje po različnih ravneh pripovedovanja pa si Hynes lahko privošči predvsem zaradi svojega čuta za pisanje skladb, ki so hkrati eksperimentalne in milozvočne. S tem se album ne šibi pod težo politike, obenem pa mu morda prav to omogoča, da bo njegova družbena kritika slišana.