R&S, 2015

V nocojšnji Tolpi bumov bomo poslušali drugi dolgometražni album londonskega ustvarjalca, ki sam sebe rad opiše kot nekoga, ki se naslaja nad fucked-up beati, Blue Daisyja.

 

Blue Daisyja je v širšo orbito poslušanja izstrelila britanska založba Black Acre, ki je leta 2009 objavila njegov EP, imenovan Strings Detached. Dve leti in dodatna dva EP-ja kasneje je pri isti založbi leta 2011 izšel svoj prvi dolgometražni album, imenovan The Sunday Gift. Po prvencu, ki so ga čislali kritiki in ga je navdahnil zlasti bristolski trip-hop, je Blue Daisy oziroma Kwesi Darko leta 2013 ustvaril hip-hop projekt Dahlia Black, v katerem je moči združil z južnoafriškim drum’n’bass mogočnežem Hey!Zeusom.

 

Po neštetih gverilskih koncertih, ki jih je Blue Daisy izvajal kar v svojem kombiju, je prejšnji mesec pri založbi R&S izšel njegov drugi dolgometražni izdelek Darker Than Blue. Medtem ko je Blue Daisy čustveno surovost na prvem albumu The Sunday Gift izražal bolj kot ne preko produciranja beatov, nam na albumu Darker Than Blue, ki ga poslušamo v nocojšnji oddaji, svojo čustveno surovost brez opravičevanja vrže v obraz tudi s svojo liriko.

Na albumu je 12 skladb, ki so tako žanrsko-instrumentalno kot lirično precej raznolike. Trdno pa jih veže melanholija. Odtenek melanholije, s katero je obarvan album, nam nakaže že prvi komad My Heart. Drugi komad albuma Daydreaming poleg besedila, ki opisuje zamegljen in zmeden svet med nebesi in peklom, potencira tudi malo hitrejša basovsko-bobenska linija. 

Komadi Home, Alone in Darker Than Blue (Interlude) ter Darker Than Blue najbolj zadanejo bistvo zgodbe, ki nam jo s pričujočim albumom pripoveduje Blue Daisy. Zgodba govori o ranljivosti. Ranljivosti zaradi vzgoje, odraščanja, vere in različnih razmerij. Album in istoimenska komada Darker Than Blue pa imata poleg izganjanja osebnih demonov tudi širši družbeni odsev. Odsevata namreč dejstvo, da je avtor temnopolti posameznik, ki se mora v zahodni družbi še vedno dokazovati dosti bolj kot nekateri drugi, in kažeta na meje, ki jih povzroča rasizem. V komadih Heroine in We Are All Going to Die nas Blue Daisy neposredno sooči s smrtjo. Gre za spoken-word odi, posvečeni dejstvu, da je smrt najbolj normalen del življenja. Album se konča s komadom You & Me, ki v primerjavi z ostalimi kompozicijami in liriko pravzaprav deluje kot zelo mehka in pozitivna uspavanka. 

Album Darker Than Blue je izjemen kolaž triphopa, dubstepa, jazzovskih in soul momentov ter posamičnih z bluzom podmazanih kitarskih solaž. Tako produkcijsko kot lirično gre za sicer zelo temačen in zahteven album, ki pa nam nudi izjemno varen prostor, v katerem je okej, da se počutimo same, depresivne in da nas je strah.