Stolen, 2014

Za področni pas progresivnega je značilno gibanje od videnega k ne-videnemu, od znanega k manj znanemu, od preprostih do kompleksnejših struktur ali pa sploh gibanje od struktur proti ne-strukturam. Mimo površja, po poti od zvoka do glasbe, do samega jedra. Tako sta nekega daljnega leta 2006 v Londonu vokalist in baskitarist Taigen Kawabe ter kitarist Kohhei Matsuda začela sodelovati pod skupnim imenom Bo Ningen Duo. Leta 2007 sta se nojzerskemu dvojcu pridružila še kitarist Yuki Tsujii in bobnar Monchan Monna. V japonskih barvah na britanskih tleh so na koncu stopili v svet pod imenom Bo Ningen. Po urah jamanja in nojzerskih eksperimentalnih zvokov so se le ustalili nekje okoli rock ritmike, kar so dali javnosti na znanje z izdajo prvenca leta 2010, imenovanega po bandu, Bo Ningen. Čez dobri dve leti pa so svoje ime podkrepili še z izdajo drugega albuma Line the Wall. Kot pravijo sami, se radi umeščajo v sredino med popolno tišino in glasnostjo ter strmijo v obe smeri naenkrat.

Popoln dokaz, da to drži, je tudi njihov tretji album, katerega naslov je rimski simbol za število tri (III). Izdan je bil 12. maja letos pri Stolen Recordings, tako kot že prva dva albuma. Album je prava poslastica za ljubitelje tovrstne glasbe. Razteza se med desetimi skladbami, katerih dolžina sega od tri do osem minut. Čeprav plošča ni nič kaj repetitivne narave, jo lahko umestimo nekam med psihedelični noise-acid-rock. Že distorziran začetek uvodnega komada DaDaDa nas opozori, da ne gre za album prijetno zasanjane psihedelije, temveč za ploščo, psihedelično v smislu halucinatornega dojemanja realnosti. Nič manj k takemu dojemanju ne prispeva niti visok histeričen vokal, ki ne kaže, da bi se kdaj pustil ukrotiti. Kitare se raztezajo od povsem preprostih, počasnih pa vse do hitrejših, vedno bolj kričečih in distorziranih linij. Prav tako pa se pri narekovanju ritma ne da spregledati bobnarja, ki se bodisi ponižno skrije v ozadje ali pa udarno stopi v ospredje. 

Njihova glasba se poslušalca na začetku dotakne čisto nežno in previdno, ko pa se le-ta ob glasbi sprosti, ga šele zadane s celotnim lokom. Čeprav z bolj post-rockovskim, počasnim ritmom ni težko pridobiti poslušalca na svojo stran, pa se celotna slika razbohoti kot hobotnica šele, ko sam ritem začne pridobivati na hitrosti in se vokal ojača. Tako z izdajo svojega tretjega albuma Bo Ningen ne kažejo samo na svoj širok glasbeni razpon, temveč skušajo tudi pregnati poslušalca iz njegovega comfort zona. Sporočajo, da je lahko udobno tudi “tam zunaj”.

Pomembno je tudi omeniti, da Bo Ningen na svojem tretjem albumu gostijo vokalistko zasedbe Savages, Jenny Beth. Njen vokal lahko zasledimo pri skladbi CC, in sicer v izmenjujoči se vlogi njenega stabilnega ter kričeče-screamovskega vokala Taigena Kawabe. Skupaj ustvarita popoln kaos, ki pa je skrbno zastavljen. Zanimivo je tudi to, da je besedilo, ki ga poje Beth, tudi edino angleško besedilo na celem albumu. Ostala besedila so vsa v japonščini in še najbolj zabavno je, da gredo v uho, ravno tako kot angleška, pa čeprav jih piska tega besedila sama ne razume.

In tako kot nima omejitev sam bend, nima večjih omejitev niti album. Člani zase pravijo, da se ne omejujejo in da želijo tako tudi vplivati na svoje poslušalce. Vsi skupaj bi morali stremeti k stanju nenehne pripravljenosti na ponovno postavljanje meja. Se pravi k stanju, ki nenehno redefinira posamezne pomene. Tudi tretji album Bo Ningen tako ne sestoji le kot zvočna umetnina in hrana za ušesa, temveč kot medij za prenos podatkov kakršnekoli narave, ki bi dosegli še tako oddaljene centre zavesti posameznika. Dviga nad oblake, spušča nazaj na tla. Album poskrbi za to, da se pozabi na vse in se prepusti neskončnemu padanju v, na koncu vendarle, mehak objem.