Posh Isolation, 2016

Skandinavska ambientalna, nojzerska drone zasedba Body Sculptures je s svojo unikatnostjo in čistostjo zvoka medije presenetila lansko leto. Iznenada se je pojavila s svojim obsežnim prvim EP-jem z naslovom The Base Of All Beauty Is The Body, izdanim pri založbi Posh Isolation. Kot je junija povedal že sodelavec Jaša Bužinel, to superskupino sestavlja pet prominentnih imen evropske eksperimentalne noise scene. Peterica se izogiba konvencionalnemu bendovskemu komponiranju ter do ustvarjanja pristopa bolj spontano.

Varg, Erik Enocksson, Puce Mary, Vit Fana in Loke Rahbek so že utečeni muzični ustvarjalci ter člani kultnih danskih in švedskih underground založb. Močan poudarek dajejo samostojni avantgardni eksperimentaciji po neznanih glasbenih območjih. Z milimi elektronskimi zvočnimi prepleti svojega novega dolgometražca ustvarjajo sproščujočo atmosfero, v kateri se spekter bolečih in skoraj sakralnih tonov mirno giblje po sferah elektronske glasbe v industrialno ambientalnem slogu, ki se mu vsake toliko primeša darkwave pridih.

Z močnimi prijemi na psiho Body Sculptures poslušalčevo telo spremenijo v rajski vrt. Noviteta naj bi tudi sicer bila inspirirana s strani fotografije nekega maroškega vrta, na katerega je naletel član Loke Rahbek, med drugim uslužbenec založbe Posh Isolation.

V veliki meri instrumentalen album sestavljajo simbolistično naslovljeni komadi zmernih dolžin, ki jih v uvodih odpirajo počasni šumeči suspenzi. Med seboj se lepo prelivajo. Ponekod so razvlečeni toni podkrepljeni z alarmnim piskanjem in prodornimi zvočnimi izseki, ki opominjajo na vselej pretečo nevarnost čekanov sodobnega sveta. Mračni bobnarski vložki stvaritve pestrijo. Sintetizatorji, ki imajo vodilno vlogo, vse skupaj blažijo s svojimi božajočimi učinki. Pojavljajoči se odmevi ustvarjajo občutek zamaknjenosti in lebdeče prostorskosti. Na vsake toliko slišni zasanjani ženski vokali recitalov doprinašajo k pristnosti celote.

Slišati je mogoče tudi kovinsko zveneči moški vokal, obdan z naborom ritmičnih tolkalnih efektov. Nekoliko violinsko zveneči zaokroženi synth poudarki, pomešani z zadušenimi disko asociativnimi vižami, gradijo tunele po sferah najfinejših ambientalno elektronskih površinah glasbe prihodnosti. Počasni klaviaturni povezovalni členi nas polnijo z občutki melanholije, ki pa vendar ne pripelje do pesimizma. S svojo edinstveno zvočno estetiko nas pustijo v zamaknjenem in inspirativnem stanju, ki ostane še dolgo po tem, ko glasba že izzveni v naših ušesih.

Visoki toni se prelivajo v nižje in spet nazaj, kot da bi poslušalca skušali premetavati po morju osebnega imaginarnega prostora. A Body Turns To Eden, ki je vsekakor genialna stvaritev, deluje precej meditativno. Vsebinsko je naravnana bolj na individuum kot na družbeno celoto. Lahko bi trdili celo, da ima nekoliko hipnotičen učinek, zato poslušanje med vožnjo morda ni najbolj priporočljivo.