Samozaložba, 2016

V današnji Tolpi bumov bomo poslušali za zdaj še nekoliko nenavadno glasbo, saj izhaja iz dveh na videz precej različnih okolij, in sicer free jazza in elektronske producentske scene DIY. Ni veliko glasbenih projektov, kaj šele polnopravnih albumov, ki bi dostojno integrirali prepoznavne smernice obeh prej omenjenih struj. Poleg tega pa se album ukvarja še z aktualno tematiko vse hitreje razvijajoče se tehnologije in človeške interakcije s svetom, ki ga tehnologija vse bolj oblikuje.

Album se začne z izseki posnetkov govora in vzklikov množične tegobe, vse ob spremljavi rafalnih bobnov, ki skupaj z vokalnimi sempli ustvarijo šokanten kolaž. Primerno vzdušju se skladba imenuje World in Chaos. A začetno prebujenje dobi z drugo skladbo potreben kontrast, da vse skupaj ne bi takoj potegnilo v neko nojzersko izživljanje. Ravno prav, da se pokaže, da je na albumu koncept močan vsaj toliko kot težnja po ekspresivnih improvizacijah. Kombinacija nalomljenih beatov skupaj z zatikajočo se ritmiko spremljalnih sintov in virtuoznim solom na električni kitari še dodatno okrepi nišno prepletanje digitalne estetike s futurističnim free jazz duhom, ki bi ga lahko primerjali s čudežnim albumom Alec Empire – Hypermodern Jazz 2000.5. A medtem ko se album iz leta 1996 ustali pri nenavadnih ritmih in občasno taktih, čez katere se prelivajo razni laboratorijsko zveneči sintetizatorji in efekti, se Bojan Krhlanko vseeno bolj posveti raziskavi zvoka samega. Ne nujno v smislu natančnega odkrivanja celega spektra posameznih inštrumentov, temveč prej v spajanju tradicionalno jazzovsko zvenečih inštrumentov z digitalnimi artefakti. Nekaj, kar ni strogo sveže, še posebej pri eksperimentalnem jazzu, a skupaj s konceptom deluje koherentno in poda izkušnjo, ki je več kot samo prisluh eksperimentaciji.

Ob poslušanju albuma Pocket Music – World in Chaos se pojavi neizogibno vprašanje, zakaj se takšno spajanje digitalnega z raziskovalnim duhom free jazza ne dogaja pogosteje. Na prvi pogled bi morali svobodnjaški entuziasti vzljubiti dostopnost relativno poceni digitalnih orodij, kot je Kaoss Pad, ki je bil uporabljen tudi na albumu. Ne nazadnje živimo v času, ko elektronska produkcija še nikoli ni bila tako enostavna, glasbenik potrebuje praktično samo ne preveč star računalnik. A verjetno ima pri previdni vpeljavi programerskih tehnik kaj vmes tudi dejstvo, da se človek težje znajde s preveč opcijami pred sabo. Nekaj, kar pri tradicionalnih inštrumentih, ki so v primerjavi z Abletonom relativno specializirani, ne obstaja v takšnem obsegu.

In če se vrnemo k albumu, Krhlanku je na World in Chaos uspelo združiti ekspresivnost domačih jazzistov in barvitost digitalnega produciranja, ki eksperimentalni glasbi v tem primeru doda več kot samo par efektov. Surove veščine posameznih glasbenikov na tem albumu stojijo ob boku digitalni produkciji na način, ki bi ga bilo v prihodnosti zanimivo slišati še pogosteje.