Sumoggu Records/Fucking Kill Records/Monte Paradiso, 2020

Nobeno slovo ni lahko, veliko lažje pa je, če se zgodi v stilu. Slovo v primeru balkanskih praporščakov grindcora Bolesno grinje sicer ni ravno v značilnem surovem, neusmiljenem stilu, ki ta bend zaznamuje že dvajset let, vseeno pa gre za jasen pokazatelj njegove veljave, pomembnosti in nenazadnje tudi mamutskega vpliva na širši balkanski untergrunt, čeprav se mu v glavnem RŠ-evem glasbenorecenzetskem terminu tokrat posvečamo prvič in - kot izgleda - tudi zadnjič. Puljski kvartet je že od samega počela pomemben in nezamenljiv že po posebni drži in neverjetno intenzivnem temperamentu, kar je vedno znova učvrščal predvsem s svojimi silovitimi nastopi. Prav vsak, ki je Grinje kdajkoli videl v njegovih trdoživih odrskih dejanjih, ki tri četrt nastopov ekstremnih glasbenih skupin širom tega prehitro premikajočega se globusa preprosto peljejo scat, bo lahko prikimal trditvi, da je zasedba večino te svoje živalske energije uspela vpisati tudi v svoje albume. In tudi s poslovilno ploščo The Last Grinjober ni nič drugače!

Pisalo se je leto 2000, ko je iz dveh ključnih DIY, hardcore punk in grindcore puljskih bendov Anti otpad in Desinence Mortification nastala nova skupina. Mimogrede - oba omenjena benda sta nedavno doživela tudi svojevrstni izdaji svojih preteklih posnetkov: Anti otpad so po kasetni izdaji iz leta 1997 pred dvema letoma končno vrezali še vinilno izdajo, Desinence Mortification pa so marca letos povili kompilacijo starih posnetkov z različnih spilt in demo izdaj iz devetdesetih, prav tako na vinilu. Kmalu po ustanovitvi sta se bobnarju in basistu iz prej omenjenih bendov priključila še vokalist ter kitarist iz zasedb S.M.C. in Screaming Vagina, puljska in nasploh hrvaška scena pa sta postali bogatejši za še en razvpit bend po imenu Bolesno grinje. Od zgodnjih izdaj, ki so grinderske rafale pogosto obnavljale z d-beatovskimi ritmi, do kasnejših, direktnejših grind albumov, so Grinje v svojem obratu venomer izražali lakoto po starem death metalu, ki se je kasneje izkazal kot izvrstna nadgradnja njihovega prepoznavnega šamotnega grinda. Oziroma - kot povedo sami v komadu Death/grind - koji kurac ti to sviraš?

Ja ti sviram death/grind!

Od nekdaj neposredni, iskreni in vneti so Grinje kljub spremebam v postavi ves čas ostali trdno vkovani v svoji nepopustljivi godbi. Postava Hoc, Angeri, Luže in Jule, ki zasedbo uteleša od leta 2010 in zdaj tudi na poslovilnem Grinjoberu … Razaraju bez milosti … Album je »centrifuga straha, bijesa i nervoze«, citirano po komadu Groblje govana.

Četudi je ob najavi novega albuma ter šušljanjih o poslovilnih koncertih marsikdo zastrigel z ušesi, se bo zgodba Grinja žal končala brez spremnih živih nastopov. A sreči The Last Grinjober tudi v svojem diskografskem slovesu zazvenijo z vso svojo silo, kot vedno zaropotajo, zagrindajo in podelijo obvezne klofute buke, kot znajo le oni. V slabih štiridesetih minutah oziroma šestnajstih komadih se Grinje tokrat nekoliko močneje nasloni na podstat death metala, ki pa - ne glede na počasnejši tempo - le dolije olje na ogenj in zatrese z odlično produkcijsko podobo. Še vedno je tu v prvi vrsti bendov robusten in drzen rifovski napad grinderske nravi, ki se že od pradavnine najzanesljiveje lepi na blastbeatovsko klokotanje. Ključni so tudi bevskajoči razdvojeni vokali, vse skupaj pa je telesno doterano, razgreto in izzivalno izvedeno. Bolesno grinje so bili že od nekdaj in še vedno bodo neke vrste defibrilator za dvomljivce v grind, nabit s prvinsko energijo in direktnim udarom. The Last Grinjober oziroma - vzeto po Nasum in njihovem Grind Finale – Grinje Final: »Grinje odlaze, i ostavljaju pustos za sobom …«