BORING COUPLE: DOLGOČASNI PARI + KRAVE

BORING COUPLE: DOLGOČASNI PARI + KRAVE

Recenzija izdelka
28. 12. 2016 - 19.00

Samozaložba, 2016

 

Boring Couple sestavljajo Ana Pepelnik na vokalu, Mitja Drab na kitari, na basu Andrej Hočevar, klavirske melodije prispeva Ana Svetel, pod besedili pa se podpisuje Primož Čučnik. Vsi so poeti, bend pa bi lahko celo označili kot hišni bend LUD Literatura. Pa da ne pozabimo še na dodatne člane, na skupino Lambchop ter Jima O'Rourka in Bonnieja Princa Billyja, ki so prispevali velik del ne samo priredb, ampak tudi stila. Band se, kolikor pač je morda skop ali pa dvoumen s faktografijo, vplivom noče izogniti, zgodovine noče brisati, ampak jo bolj ali manj direktno vključuje v ustvarjanje. 

Kratkometražni plošči Krave in Dolgočasni pari sta bili izdani konec septembra. Medtem ko so na Kravah same avtorske skladbe, je na plošči Dolgočasni pari večina skladb prirejenih. Na prvi posluh band lahkotno vijuga med patetiko in romantiko oziroma namerno dreza v ta dva pojma, kdaj bolj uspešno, kdaj manj. Po eni strani mehke, melodične vokalne linije in preprosta akustična ozadja so eden izmed hakljev, da instrumentacija ne prevzame pozornosti, vsaj za poslušalca, ki si želi slišati še kaj drugega. Prav tukaj je vredno pazljivo pristopati k besedilom, k vsem obratom in kontradikcijam, ki jih ta plasirajo. Veliko pesmi se namreč proti koncu spremeni v svoje nasprotje ali pa morda le z enim verzom, eno postavljeno besedo ali melodično postavljeno frazo pomensko razblini. Če poslušalec slučajno začne težiti k temu, da se prepusti romantiki ali melanholiji, se skoraj neopazno pojavi fraza, ki pretrese enoumje.

Izbira priredb na Dolgočasnih parih se zdi zelo premišljena, saj tudi ostale skladbe vključujejo zelo podobno estetiko, nevsiljivo glasbeno ozadje, poudarek na igri besed ter igranje s pomenskostjo kombinacij enega in drugega. Subtilne izvedbe so navdahnjene z ameriškim folkom in countryjem ter začinjene z dinamičnimi basovskimi linijami in neizumetničenim Aninim pripovedovanjem. Vrhunec pa so Čučnikova besedila, ki nekako uspejo ohraniti avtorske tone predhodnikov, bodisi ironije skladbe »Stiska, smešna kakor risanka«  ali Oldhamove nepoboljšljive brezizhodnosti v »We Are Unhappy«, kljub temu, da jih gradijo različne slike. 

Pripovedovalski tok in tudi naslon skladb je na Kravah šibkejši oziroma rečeno drugače, tam je patetika teže prebavljiva, prav tako pa je tudi na koncih, ki bi jih lahko zvočno primerjali s kakimi radijskimi enodnevnicami.  Terasa nam že na začetku postreže s patetiko, ki zaradi takojšnje postave na piedestal »nekaj v tej pesmi zveni kot terasa« vse skupaj zavije v ironično samorefleksijo. Intimna pripoved, ki se ukvarja z dihotomijami, in toliko kot govori o parčkanju, govori tudi o samoti, toliko kot romantizira, se hkrati želi izviti prav temu. Jesenska melanholija prinaša slike odtujenosti in nerazumljivosti sveta, izpovedi in ljubezni do literature, glasbe, otopelosti, skratka tematik introvertiranih mladih poetov in krav, srečnih zunanjih opazovalk družbe. Skladba Krave je ena izmed bolj reprezentativnih pesmi in tudi konceptualno trdnejših, z dolgo, počasno dinamiko in končnim skupnim refrenom »Dol s planine pa pridejo krave in nas zabodeno gledajo«, z zunanjo pozicijo, ki postavlja ogledalo družbenim odnosom.

Minimalistični in nevpadljivi aranžmaji so na čase banalni in dolgočasni, tako da se pot do kakšnega zanimivejšega dela precej vleče. Še posebej če, s Čučnikovimi besedami: »Največ pesmi ne razumem … Ene berem dvajsetkrat, druge sploh samo oplazim. Se ne dotaknemo.« Kljub temu, da je tako iskreno in direktno vkorakanje v osrčje dolgčasa precej pogumno, pa se zdi, da je po drugi strani vsa ta »navlaka« okrog dolgočasnosti benda ali publike na nek način tudi varovalo, ko pesmi postanejo uokvirjene, pa naj bo namensko ali ne. **In ravno ta ironija kot moderna hip poza dolgočasnosti, namenjena njim samim in najverjetneje tudi publiki, otežuje približanje glasbe. 

Teatralnost kulise dolgočasnega je le to, kar je, kulisa dolgčasa, zato se zdi smiselno vprašanje, ali je ob vsej prisotnosti dolgčasa vanj še res potrebno zavestno še kaj prispevati. Po drugi strani pa je to razkrita agenda skupine in tako se naj do nje opredeli vsak poslušalec sam. Navsezadnje, besedne igre v kombinaciji z včasih nasprotujočimi glasbenimi razpoloženji znajo z zapomnljivimi melodijami in verzi privabiti normalneže, dolgočasne parčke, tiste, ki želijo dolgočasnosti uiti, in tudi samske ptice, ki jih preprosto zabava poigravanje z enimi in drugimi odtenki.

 

"kdo nas kaznuje / če ni bogov / kdo povzdiguje / v čeljustih okov" Boring Couple, Nemirna

"Vse svetlo, sinje, belo, zavito je v črno
Da ne bi se spoznali in ne izvedeli
(Zakaj smo slabi in delamo slabo)

Dol s planine pa 
Pridejo krave in
Nas zabodeno gledajo"  Boring Couple, Krave

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

<3

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.