Boris: No

Boris: No

Recenzija izdelka
21. 7. 2020 - 19.00

samozaložba, 2020

 

V tokratni Tolpi bumov se posvečamo najnovejši izdaji zasedbe Boris, odmevnemu imenu japonske alternativne scene. Tričlanska zasedba je svoje čaščenje ojačevalcev pričela leta 1992 in od takrat pa do danes nabrala zajetno diskografijo, skozi katero raziskujejo zmožnosti zvoka in interpretacije čustev skozi le-tega. Gre za enega izmed najaktivnejših ansamblov, ki svojega vpliva niso vnesli zgolj na

domača tla, ampak so z inovativnim pristopom do ustvarjanja hitro postali prepoznavni tudi na globalni ravni, na primer s Takeshijevo - kitaristovo - pogruntavščino, iznajdbo dvovratne kitare, na katero igra. Prepoznavnost so jim prav tako omogočila številna sodelovanja z ostalimi velikimi imeni sorodnih zvočnih branž, med drugim z drone metalci Sunn O))), japonskim kraljem nojza Merzbowom in Ianom Astburyjem, članom zasedbe The Cult. Pred dvema letoma so se Boris znašli skupaj na turneji z belgijskimi postmetalci Amenra, s katerimi so se ustavili tudi pri nas.

Tako kot marsikateri letošnji novonastali projekt je tudi novi album Boris plod karantenskega razgibavanja zamisli. Člani Wata, Takeshi in Atsuo so svojo jezo ob trenutnem stanju sveta zapakirali v nabor enajstih pesmi ter ga preprosto poimenovali No. Slednji je kot sad njihovega nestrinjanja in besa v trenutnih družbenopolitičnih razmerah izšel prek samozaložbe v začetku tega meseca. 

Boris so izredno fleksibilna zasedba, ki je v svoji zajetni diskografiji pokrila že skoraj vse podzvrsti rocka in segla še malo preko, tudi v nojz, shoegaze in celo jpop. Vsako izdajo torej zaznamuje svojevrstno poslušalsko doživetje, pri čemer No ni izjema. Album se odpre z za band značilno monolitsko rifažo, katere zven je paradoksalno bolj Borisovski kot katerikoli njihov izdelek, ki so ga izdali v zadnjih nekaj letih, ko se je njihova začetna vnema že toliko ohladila, da so bili slišati skoraj mehansko. S šestminutnim uvodom, poimenovanim Genesis, takoj orišejo svinčeno težko atmosfero, za katero bi marsikateri poslušalec pričakoval, da se bo tekom albuma nadaljevala, sploh sodeč po njihovih zadnjih nekaj izdajah, ki so bile žanrsko enovitejše in niso preveč variirale v zvoku ali tempu.

A takšno pričakovanje je na srečo zmotno, saj se atmosfera že z drugim komadom Anti-Gone razblini in vrženi smo v stampedo pankrskih ritmov. Ti pa niso tako naključni, saj bi vsakdo, ki se vsaj malo zanima za svetovno hardcore sceno, prepoznal močne vplive japonskih crust punk velikanov, na primer Gauze ali Gudon. Priredbo njihovega komada Fundamental Error je moč slišati kot deveto pesem zapovrstjo. Tovrstna pankrska intenzivnost se obdrži skozi večino albuma, z nekaj odstopanji, kot so poseganje v skupini že znane zamazane vode sludga v pesmi Zerkalo ali čisto svojevrstno začinjen komad HxCxHxC -Perforation Line-, ki bi ga prej slišali na kakšnem drugem ambientalno centriranem metalskem projektu, recimo pri Alcest. Takoj po omenjenemu komadu se album vrne še hitrejši in močnejši, poslušalec pa se hitro zaloti, kako z glavo potresava ob udarcih Atsuovih bobnov. 

Boris se s tem na albumu ne poslužujejo eksperimentacije, preprosto igrajo pank. In ker to počno presneto dobro, zraven potresavanja z glavo kmalu nastopi še sla po sodelovanju v mošpitu ali metanju z odra, kar pa definitivno namiguje na dejstvo, da bi album odlično zvenel direktno iz oranžnih ojačevalcev v ušesa, po možnosti na kakšnem manjšem in s pivom odišavljenem prizorišču. A kdo ve, kdaj se bo to ponovno zgodilo in do takrat lahko zvočno neizprosno eksplozijo poslušamo zgolj prek manjših oddajnikov zvoka. Kar po svoje tudi ni ogromna izguba, saj album odlikuje dobra produkcija. Ta še posebej pride do izraza pri predzadnji pesmi Loveless, ki album ponese do samega vrhunca, ko izzveni v težak svetoboljni odpev, zaznamovan z ječanjem kitar.

Album se zaključi s komadom, imenovanim Interlude. Čemu bi bila torej namenjena ta pavza, postavljena na konec? Bi ta lahko zaznamovala še en podoben projekt v bližnji prihodnosti? Letošnje leto je namreč kot nalašč za studijsko udejstvovanje in Boris slovijo po tem, da se večina njihovega ustvarjalnega procesa zgodi ravno med jam sešni. Prav tako No ni edina njihova izdaja tega leta - skupaj s sorojaki Z.O.A. so marca izdali še en projekt. Zato bi lahko mirne volje sklepali, da se ob koncu letošnjega ali na začetku naslednjega leta morda obeta še kakšna izdaja. Pa vendar, ker tu govorimo o nepredvidljivih Boris, bi Interlude lahko zgolj napovedoval ustvarjalni intermezzo med tem ter naslednjim izdelkom, ki bi, sodeč po slišanem v tej izdaji, znal pošteno presenetiti.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.