Clouds Hill, 2013

distribucija: Matrix Music

Zagotovo vas je veliko, ki se podobno kot mi sprašujete: „le kdo si je nadel to ime; tako bombastično-romantično, če ne pretiravamo, tako pozersko-patetično oziroma Bosnian Rainbows?!“ Jah, tudi sami smo se pred njihovim nastopom na letošnjem Avantgarde festivalu v bližini Hamburga v Nemčiji spraševali, kdo za vraga se skriva za tem imenom in si poskušali z manjšo mero ironičnosti domišljati, kako naj bi zvenela na zahodu nastala „Bosanska mavrica“. Naših ugibanj je bilo konec že po nekaj trenutkih, ko se je mavrična druščina zlila na oder in se je naše pozorno oko brž zaustavilo pri Omarju Rodriguezu – Lopezu. Ja, prav tistem Omarju, ki je kitaro brusil pri legendarnih At the Drive-In in pri danes najbrž še bolj kultnih Mars Volta.

Glasbeniki kova Omarja Rodrigueza – Lopeza, te lahko vedno presenetijo. Najbrž bodo v tem primeru vsi, ki nostalgično in fanovsko pričakujejo od glasbenikov, da bodo ti ves čas nadaljevali začrtane glasbene smernice v preteklih projektih, s težkim srcem sprejeli najnovejši Omarjev projekt Bosnian Rainbows, o katerem je danes priča. Da je istoimenska plošča „pop“ ali bolje rečeno, plošča na prvo žogo, ni dvoma že po prvem posluhu, ampak v sebi istočasno nosi tisto značilnost, ki jo Omar in druščina v njihovih ostalih projektih zasledujejo že več kot desetletje. 

Če preletimo zasedbo Bosnian Rainbows najdemo poleg nedvomnega leaderja Omarja Rodrigueza-Lopeza, ki večinoma skrbi za kitarske rife in back vokale, tudi odličnega bobnarja Deantoni Parksa, ki je že nekaj let tesni taktni Omarjev spremljevalec, predvsem v poznih Mars Volta in njegovih solističnih izdelkih, zapakiranih v skupino Omar Rodriguez Lopez Group. Deantoni s svojim natančnim seciranjem udarcev ustvarja minimalistično rockovsko-diskoidno naravnane ritme čez celotno ploščo in s tem skrbi za pogonsko in dinamično stabilnost strukture in hkrati ohranja napetost znotraj samih komadov. Prav ta navidezna in slušno opazna trdnost samih delov znotraj skladb nas poleg prevladujoče harmoničnosti sili v oznako „pop“, čeprav gre na kraju za dovršenost ali če hočete, za perfekcijo, ki je lahko marsikateremu popularno orientiranem glasbenemu aranžerju najmanj v opozorilo.

Začetni takti plošče, ki se začno z mogočno skladbo „Eli“, pripadajo zvočno ambientalnim kulisam izpod prstov klaviaturista Niccija Kasperja, ki poleg omenjenega v skupini skrbi še za basovske linije. Po kratkem zvočno meglenem uvodu se pogumno s svojo prodorno in glede na biblijsko tematiko pravšnjo barvno in karakterno kombinacijo na površju glasovno pojavi Teri Gender Bender, pevka in predvsem prezenca v skupini, okoli katere se vsi ostali glasbeniki  gibljejo in se ji podrejajo. 

Prav Terijin glas, ki ga je Omar odkril preko delovanja njene skupine Le Butcherettes, za katero je kasneje tudi sproduciral  ploščo „Sin Sin Sin“, je kot rečeno središčna os oziroma duša skupine Bosnian Rainbows. Še bolj kot sama barva glasu nas Terijina interpretacija besedil skozi vse skladbe vedno znova preseneča. Njen dinamični občutek se perfektno zlije v natančno zasnovane rockovske rife, na trenutke tudi progresivno matematične synthrock strukture, ki kot rečeno popovsko in všečno, le poredkoma zapustijo trdnost k bolj oddaljenim disonančnim melodijam in neparnim ritmom. V primer te zmesi pop strukture, psihadeličnega kitarskega fraziranja, natančno surovega disko-beata in zasanjanih basovskih širin v ozadju, zagotovo sodijo skladbe „Dig Right In Me“, „Turtle Neck“ in „Morning Sickness“, ki sodijo med zanimivejše na plošči.

Seveda gre iskati zasluge za tako prefinjeno zvočno zapakiran izdelek tudi v mladem producentu in soustanovitelju založbe Clouds Hill, Johannu Scheererju, ki mojstrsko ruši meje med avantgardo – predvsem krautrockovsko zapuščino - in sodobnim glasbenim tokom. Pohvale vredna je uporaba raznih delayev in reverbov na Terijinem vokalu. Najbrž tudi ni naključje, da je Omar izbral omenjeno založbo in njene studie v Hamburgu, saj je mogoče iz nekaterih intervjujev razbrati kolektivno spoštovanje skupine do nemških očetov progresivno orientiranega rocka, kot so denimo Faust, ki svoje zadnje stvaritve prav tako snemajo in izdajajo v omenjenih studiih.

Skladbe, kot sta „Torn Maps“ ali „Always On The Run“, so navidezno bolj kitarske, če hočete, bližje Omarjevim koreninam, vendar v pričujoči kombinaciji delujejo nekoliko zmedeno. Nasploh se nam pri poslušanju celotne plošče Bosnian Rainbows pojavljajo skepse in vprašanja o pretirani širini zastavljenega projekta. Najbrž je Omar z omenjenim kolektivom in nazorom poskušal na eni strani oblikovati nekoliko bolj všečen izdelek za širše množice in hkrati ostati zvest progresivno psihadeličnim koreninam. Vprašanje, ki se nam tu zastavlja, je, čemu, saj omenjena plošča končno ne prinaša želenega učinka.

Skratka, plošča Bosnian Rainbows bo stare Omarjeve fane vedno pustila lačne tistega odklona v progresijo, bodisi ritmičnega ali melodičnega. Po drugi strani bosta spet tiste, ki prisegajo na bolj lahkotne „pop“ strukture, občasno zmotili vsiljena kompliciranost in temačnost, ki bivata preko besedil in atmosfer skozi celoten album. Začetna anekdota glede samega imena nam nekako odseva to dvojnost skupine, ki na eni strani deluje premišljeno in k perfekciji naravnano, po drugi strani pa išče tiste bližnjice do mase, ki delujejo vse preveč zmedeno patetične. 

Naj končamo v upanju, da bo skupini v prihodnje uspelo tudi v studio prenesti energijo in sproščenost živih nastopov, v katerih se Omar in ostali prepustijo tudi svobodnejšim pasažam. Upanje na to nam sugerira zadnja, najdaljša skladba „Mother, Father, Set Us Free“, ki se v drugi polovici otrese rigidnih okov strukture in prosto poleti nad mavrico, preko Bosne v bolj turbulentne neznane višave.