Nature Scene Records, 2024

Pa se je končno zakisal do konca – solistični prvenec glasbenika Boštjana Simona namreč, in to do tistega pravega okusa, ne kot kakšna ponesrečena kombuča, ki se je doma loti zelenec v fermentaciji. Pestro gojišče mikrodelcev zvoka Simon neguje s pomočjo svojega saksofona, ki je povezan na modularni sintetizator, prav tako pa so tudi pod tipkami tega pihala montirani senzorji, ki predstavljajo le še en delec glasbene podobe plošče Fermented Reality. Gre torej za elektroakustični album, ki pa se ponaša s hvalevredno odprtostjo, po kateri poslušalka brodi s kar največ zanimanja možno. Pri improviziranih ali le delno improviziranih albumih se marsikdo še pred poslušanjem lahko zdrzne, češ, v čem je sploh smoter, da sledim bežečim vzgibom nekega pritiskalca nekih gumbkov, ki ven pač spravijo nek zvok. Pa vendar tu ni tako. Z zelo nazornim, tehnično dovršenim vodenjem nas Simon pospremi v vsak prostorček in pretipa vsakršno zaznavno pomagalo, ki čuti glasbo. Zvok 35-minutnega ploščka prodre iz resničnosti onkraj naše vsakdanjosti, toda z ultra zaobljenimi robovi. Prostora za napadalno ostrino preprosto ni.

Simona večina pozna po delovanju v takšnem in drugačnem projektu, je del trojca Etceteral ter gonilna sila kvinteta There Be Monsters, končno pa se je skalila tudi solo plata, ki jo lahko pograbimo z obilico pripravljenosti na temeljito seciranje, ki se venomer izrazi kot zelo obetavno. Prav poslušanje vseh skladb od enega trenutka do naslednjega naj bi bilo tu v ospredju, brez pomena je iskati tako imenovane vrhunce. Prav pri improviziranih stvaritvah se večkrat zalotimo, da iščemo točko, na kateri bi se lahko ustavili in si rekli: no, tu pa so se res razigrali. Toda prevečkrat se spozabimo in ne vemo, v resnici, kako do nekega vrha sploh pride, kaj vse so morale glasbenice in glasbeniki postoriti, da jim je, tako rečeno, končno nekaj le »ratalo«? Fermented Reality je s svojo nepretirano dolžino, roko na srce, precej ustrezno vadbeno orodje za poslušanje muzike v času pomanjkanja razpona pozornega sledenja.

Z zvočnimi izdihljaji Simon rokuje tako katabolno kot tudi anabolno – razgradnja in izgradnja si sledita v zaporedju, ki nam ga je z vrstnim redom komadov na albumu glasbenik narekoval sam, na tej točki pa bi bilo v vlogi poslušalke mikavno tudi eksperimentirati. Sosledje komadov kroji način privzema informacije in, preverjeno, delujejo prav vsi, tudi takrat, ko mi sami spontano operiramo z njihovim vrstnim redom.

Pri fermentirani resničnosti so postopki temeljnega pomena in bodrijo h gladki presnovi vsega, kar naše uho uspe ujeti. S poslušanjem pridobimo podatke, ki jih znotraj sebe spremenimo v energijo, nujno za naše delovanje. V prvem komadu Miru se na primer ustvari večplastno sozvočje s še ne prežvečeno temo, ki pa se ji z zanosom prilagajamo. Že spočetka zaslišimo zvok nekakšnega pretakanja, žlobodranja, zvok mehurčkastih tvorb, če hočete, ki pa v poslednjem komadu z naslovom Kred ploščo tudi zaključi. V slednjem glasbenik z ožemanjem ven spravi še zadnje kaplje, ki skokovito predrejo še tiste najčvrstejše membrane našega telesa. Do konca se napolni steklenička, ki smo jo prinesli na poslušalsko seanso, in ni dvoma, da nam bo enkrat še v korist.

Tvorba entitete, ki je podaljšek resničnosti, se realizira s pomočjo pritiskanja zaklopk saksofona. V skladbi Plomp zvok, ki nas morda spominja na frcanje tiste kuhinjske elastike, s katero učvrstimo pokrit kozarec za vlaganje s polno fermentiranih dobrot, poskrbi za tvorbo novih izrastkov. Pojavljajo se tu in tam, nova izboklina je v obstoju prej kot tista poprejšnja in prav iz teh minornih zasnov se nato razvije nova vegetacija. Celične kulture so gojene zunaj našega telesa, se pa kar naglo zasidrajo v človeško podkožje. Ta podaljšana resničnost, ki smo ji priča, se ne zdi več tako strašljiva. Četudi nasprotujoči ali pa le dvomeči o zmožnosti današnje tehnologije sveta, se tu ustavimo. Pred nami je zavetje, pa čeprav spremenjeno – sfermentirano. Pri tvorbi tega nas sploh ne moti prisotnost tuje roke.

Na albumu Fermented Reality Boštjan Simon zvoku dovoli, da se igra v svoji jasnosti, da v tej navidezni realnosti kljub vsemu obstaja in bujno uspeva. Četudi je plata solistična, je zaznati sodelovanje – sodelovanje z osebnim drobovjem, ki je glasbeniku omogočilo izpust nečesa tako zelo kvalitetnega. Križanec med elektroničnim in mehaničnim pristopom si je priboril izvirno dedno zasnovo, ki je od izida naprej odporna na bilokakšno anomalijo v dojemanju.