BOTANIST: III: Doom in Bloom

BOTANIST: III: Doom in Bloom

Recenzija izdelka
21. 7. 2012 - 19.00

TotalRust, 2012

 

Botanist je junija lani sočasno izdal dva albuma oziroma dvojni prvenec The Suicide Tree in A Rose From the Dead. Oba albuma sta izšla pri založbi tUMULt, ki pokriva široko polje eksperimentalne glasbe, in skupaj sta obsegala skoraj štirideset skladb. Botanistovo delo je med ljubitelji tako ali drugače mejnih godb naletelo na navdušenje, medtem ko je v blackmetalskih krogih, iz katerih očitno izhaja, s svojim konceptualizmom in nenavadnimi aranžmaji povzročil precejšnje začudenje. Lahko bi rekli, da je Botanistov black metal namenjen ljudem, ki tega žanra običajno ne poslušajo, vendar to le ne bo držalo, saj sta se albuma znašla v vrhu številnih lestvic najboljših metalskih izdaj preteklega leta.

Pred dobrim mesecem je Botanist izdal svoj tretji album Doom in Bloom. Tudi ta je dvojen, le da tokrat na prvem ploščku lahko slišimo njegove solistične skladbe, na drugem pa pesmi, ki so nastale v sodelovanju z glasbeniki, s katerimi je igral in še vedno prijateljuje v San Franciscu. Na ploščku Allies oziroma zavezniki, za katerega nam bo danes žal zmanjkalo časa, tako lahko slišimo Botanistova nojzerska, metalska in hardkorovska sodelovanja s člani zasedb Cult of Linnaeus, Grayceon, Comadre, Creation is Crucifixion, Ophidian Forest in podobno. Člani teh zasedb na albumu Allies seveda nastopajo pod drugačnimi imeni, ki so povezana z botaniko.

Otrebor, Botanistov alter ego, ki namesto njega komunicira z javnostjo, je Botanista opisal kot – citiram – »norega znanstvenika v prostovoljnem izgnanstvu, ki se je ločil od človeštva in njegovih zločinov proti naravi” – kolikor je to pač mogoče. V svojem Zelenem kraljestvu preživlja čas v molčeči družbi rastlin, posebej rož. Iz rastlinskih stebel je spletel tudi svoj prestol, na katerem občuduje trdoživost in pestrost Klorofilnega kontinuumua in čaka na trenutek, ko se bo človeštvo samouničilo. Potem,« pravi Otrebor, »bodo na Zemlji končno spet zavladale rastline.« Najbrž ni treba dodati, da so vse pesmi na vseh Botanistovih albumih poimenovane po cvetlicah, ki so bile v predznanstvenih časih znane po svojih zdravilnih ali magičnih učinkovinah in svojem simbolnem ali mitološkem pomenu.

Botanistu je kljub medijski pozornosti uspelo ohraniti anonimnost. Kdor bo na spletu skušal najti njegovo fotografijo ali koncertni posnetek, se lahko obriše pod nosom. Našli boste samo fotografije zabrisane postave, ki v čudoviti poletni svetlobi sredi gozda igra bobne in instrument, zaradi katerega njegove melodije zvenijo tako presunljivo in znano: to so cimbale oziroma oprekelj. Oprekelj velja za predhodnika klavirja, torej strunsko glasbilo, iz katerega izvabimo zvok tako, da potolčemo na strune s palčko ali kladivcem kot to pri klavirju naredimo s pritiskom na tipko. Etnologi pravijo, da je zadnji cimbalist v Sloveniji umrl leta 1979, vendar to ne bo držalo: na eno od mnogih različic tega instrumenta, izdelano po podobah, ki so se ohranile na freskah srednjeveških cerkva, skoraj vsak dan igra starejši gospod v Jakopičevem podhodu v Ljubljani. Tudi Botanistove cimbale so izdelali po naročilu, a bolj kot to je pomembno, da se ni ustrašil njihove silno dolge zgodovine in ustaljene rabe, ki ji ustreza, temveč jih je umestil sodobno zvočno okolje, v katerem so lahko zazvenele v novi luči, ob tem pa svežino vnesle tudi v black metal in doom. Slednjima to nikakor ne škodi.

Zvok cimbal daje Botanistovi glasbi srednjeveški pridih, ki je še posebej opazen na novem albumu, saj poleg njegovega grlenega hropenja in pridušenih krikov lahko slišimo celo liturgično petje. Nova plošča je v primerjavi s starejšima počasnejša in bolj repetativna, celo zamaknjena, kakor da se je Botanist po divjih in vrtoglavih ritmičnih prehodih s prvih dveh albumov privadil na ritem, ki mu ga narekuje gozd. Drugi razlog, zakaj sem ob poslušanju njegovega novega albuma razmišljala o srednjem veku, so vzporednice med njegovim prepričanjem in idejami, po katerih so se do inkvizicije ravnali bogomili, katari in nekateri drugi heretiki: apokaliptične vizije, samotarstvo, samooskrba in spoštovanje do zdravilnih sadov narave. Skratka, pravi eko-terorizem.

Tisti, ki imate radi razgibano in hitro mešanico metala in hardkora, ki se kljub nežnim melodijam uspe izogniti patetiki, vsekakor poiščite Botanistova prva dva albuma. Danes poslušamo njuno antitezo: izbor sklad s plošče z več kot zgovornim naslovom Doom in Bloom.

 

Botanist - Quoth Azalea, The Demon (Rhododendoom II)
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness