Western Vinyl, 2013

Teksačan Spencer Stephenson, bolj znan kot Botany, je resnoben beatmaker. Njegov prvenec Lava Diviner je konceptualno delo, ki je nastajalo kar dve leti. Je hkrati poklon raznim, manj popularnim godbam začetka 70. let, kot tudi znanstvenofantastični literaturi in čaščenju vulkanov. 

Botany je album Lava Diviner (True Story) počasi snemal na raznih lokacijah v Teksasu, uporabil pa je razno šaro od opreme, stare kompjuterje, semplerje, kitare, flavte, gramofone in cimre, ki igrajo violino. K projektu je povabil eno samcato gostjo, vokalistko RYAT losangelske ekipe Brainfeeder. Zanimiv podatek pa je, da je album produciral eden bolj zanimivih posebnežev kalifornijske scene bitov in basov, Matthewdavid. 

Ohlapni koncept, izhodišče, ki si ga je Botany zastavil, je, da gre za dokumentiranje verske sekte, ki moli, da bi izbruhnil nek vulkan in Lava Diviner naj bi tako bil inštrumentalna zgodba tega fenomena. Vse skupaj dobi smisel, ko prebereš izjavo Stephensona, da je v času snemanja ploščka bral ogromno znanstvenofantastičnih knjig, da je pravi fen in da se je tako zlahka vživel v neke fiktivne motive. Album je dramaturško zastavil prav kot tovrstno literaturo, predvsem pa je skušal “zbuditi tiste veličastne barvite, surrealne pokrajine, ki krivijo zavest, a so hkrati začuda pomirjujoče. Znanstvenofantastične, epske in svete, vse naenkrat.” Tekstualno pa tudi simbolno so glavni navdih pomenile zgodnje new age plošče in avantgardni glasbeni kolaži, torej izdelki, ki pomenijo začetke semplanja, proto semplanje. In prav semplanje je Botanyjev glavni adut, tako plošč iz začetka 70. let, kot tudi snemanje zvokov iz okolja, ki jih potem uporablja kot semple.

In rezultat? Album Lava Diviner je predvsem posrečena in izjemno natančna zvočna igra new agerskih, psihadeličnih, občasno zasanjanih melodik in konkretnih, razvejanih in udarjajočih ritmik. Dve nasprotnosti, ki pa delujeta tako skladno. Nič pretresljivo novega, v bistvu gre za trik, ki so ga popularizirali tisti bolj s hiphopom okuženi mojstri IDM-a, založb, kot sta Warp in Rephlex. In če zadevo posodobimo in se osredotočimo na letošnje leto, Botany spominja na enega novodobnega Warpovca. Na Bibia, ki je pri shefieldski velikanki letos izdal ploščo Silver Wilkinson. 

Vseeno, Botany povleče kar nekaj svojevrstnih, negeneričnih potez, v gneči pretencioznih, artsi beatmakerjev pa je našel svoje mesto predvsem zaradi dveh razlogov. Prvi je povsem tehničen: uporablja ogromno eterično zvenečih in razvlečenih, javkajočih, predajočih in šepetajočih vokalov, ki na trenutke delujejo že skoraj sakralno ali pa vsaj mantrajoče ritualno. Ceneni trik, ki pa je sproduciran precej vešče, saj so subtilni vokali le ena od plasti gostih melodik, niso izkoriščeni kot tisto, kar naj bi na prvo žogo pritegnilo poslušalčevo pozornost. Bolj zanimiv je drugi razlog, zakaj Botany izstopa. Ker mu uspe točno to, kar si je zastavil. Album Lava Diviner zares deluje le kot celota. Za teh petinštirideset minut poslušalca dejansko odmakne na podobno mesto kot branje kakšne klasične znanstvenofantastične knjige klasikov Isaaca Asimova ali Arthurja C. Clarka. V imaginarij, ki je hkrati rahlo nelagoden in toplo pomirjujoč, v stanje zavesti, ki zbuja domišljijo, a je hkrati povsem racionalno.

Ali, če se vrnemo k tistim vulkanom in naslovu ploščka, kot pravi Botany sam: “... vedno sem si predstavljal, da bo moj prvi album kot vulkan, leta nabiranja emocij in glasbenih idej, ki potem katarzično eksplodirajo. Tako sem vedno vedel, da bo ta simbolizem na koncu del mojega prvenca."