Brandy: Laugh Track + Mosquitoes: Drip Water Hollow Out Stone

Brandy: Laugh Track + Mosquitoes: Drip Water Hollow Out Stone

Oddaja
5. 2. 2019 - 19:00

Torkovo Tolpo bumov skoraj vedno posvečamo tršim kitarskim vsebinam in tako bo tudi tokrat! Tokrat obravnavamo dve krajši lanski izdaji. Izdaji, ki z različnih koncev prijemata hrupnejši kitarski DIY format. Prvim po vrsti pa se bomo posvetili Newyorčanom Brandy!

 

Brandy: Laugh Track (Monofonus Press, 2018)

Kot še en bend, katerega člani so se kalili po newyorških kleteh in drugih utesnjenih prostorih, Brandy nimajo tako pompoznega ozadja kot nekateri njihovi sodobniki. No, vsaj nekateri ... Ti fantje-muzikantje so se pravzaprav zbrali pred kratkim in hitro pripravili debitantsko ploščo Laugh Track. In koga je bolje poklicati, če si v New Yorku in hočeš posneti ploščo, kot zdaj na sceni že dobro znanega Bena Greenberga, kar so Brandy tudi naredili. Greenberg je očitno znal vse potrebne equalizerje, distorzije in druge tehnikalije nastaviti dovolj učinkovito, da je plošča postala totalno ludilo. Brandyjeva formula je v bistvu preprosta. Kitara-bas-boben trio, ki uživa v bobnarskem udrihanju in v katerega strunskih aranžmajih slišimo le dva do tri tone v zaporedju. Oblika torej, ki bi se zlahka začela ponavljati v slabem smislu. A Brandy nikoli ne izpade dolgočasno, celotno trajanje plošče nam ponuja subtilne spremembe, ki v kombinaciji s preciznim ravnanjem zvoka ploščo dvignejo v poseben biserček ameriškega podtalja.

Ko govorimo o subtilnih premikih, imamo v mislih spremembe tempa, ritma ter zvoka tako kitar kot bobnov. Posamezni parametri Brandyjevega izraza se torej rahlo spreminjajo z vsakim komadom. In ko parametri doživijo preobrazbo, jih Brandy suvereno zagrabi ter preigrava ves čas komada. Njihov samoimenovani avant-trash se giblje nekje med punkom, garažo in psihedelije. Značilnost pa, ki najbolje opiše pristop benda, je prav določena debilna repetitivnost, ki seže onkraj žanrskih specifikacij. Po nekem času njihova vztrajnost in ignoranca poslušalca močno poneseta. Brandy sicer niso najbolj uigrani muzičarji; ne udarjajo tako silno kladiva Hanka Wooda in nikoli ne postanejo tako neznosno hrupni, kot je bil svoj čas hrupen teksaški Destruction Unit. Ampak Brandy se ne pritožujejo – bend zveni zelo zadovoljno v svojem okviru, to dejstvo se že na daleč prav blešči. Njihovo vztrajno razbijanje predstavlja vse tisto, kar lahko pričakujemo od neposredne punk plošče. Težko bi zahtevali kar koli drugega.

 

Mosquitoes: Drip Water Hollow Out Stone (ever/never records, 2018)

Od bolj ustaljenega kitarsko-rockerskega izrazja benda Brandy se bomo v nadaljevanju tokratne Tolpe bumov premaknili v precej drugačno, skoraj nasprotno glasbeno smer londonskega benda Mosquitoes oziroma njihove lanskoletne plošče Drip Water Hollow Out Stone.

Drugi današnji kitara-bas-boben kombo hitro vzpostavi distanco do konvencionalnih elementov dolge rockerske tradicije. S svojimi antirockovskimi gestami se je londonska zasedba Mosquitoes začela ponašati leta 2016 s prvo samozaloženo 7-inčno ploščo, s katero je bend postavil osnovne smernice projekta. Malo kasneje so v sorodnem duhu posneli še eno malo ploščo. Šele njihov tokratni dolgometražni prvenec doseže končni izraz kontinuuma, ki ga je zasedba načela že z omenjenimi kratkimi izdajami. Album Drip Water Hollow Out Stone predstavlja do danes najizrazitejši pečat zasedbe izven teritorija rock muzike, pečat, ki je premišljeno izoblikovan in poln presenečenj. Gre za pravi avant-rockovski izdelek, ki pa ne odpihne tako močno, kot bi tak projekt verjetno lahko. Namesto tega Mosquitoes poudarek namenijo groovy razvoju skladb, v čemer bend torej oblikuje temelj svojega dela. A morda najpomembnejša značilnost njihovega zvoka je subtilna dubby produkcija. Ta se odraža v različnih oblikah in odmevih ter predstavlja glavni košček, ki pride najmočneje do izraza in nas učinkovito mami k vsakič vnovičnem poslušanju plošče.

V glasbi benda Mosquitoes v prvi vrsti izstopajo precizna bobnarska fraziranja, ki ves čas prevzemajo različne oblike v postavljenosti posamičnih tolkal. Spet drugačne občutke izzove fluidna bas kitara, njene poskočne linije so pogosto v vlogi edine melodične komponente bendove glasbe. Prvi komar zasedbe Mosquitoes pa je brez dvoma kitarist, čigar stil igranja torej najbolj ustreza imenu benda, dejansko namreč večino plošče zveni kot poletni komar. Verjetno najmanj značilna lastnost benda pa so distorzirani in megleni vokali, ki, čeprav so veliko prisotni, le redko zares občutno prispevajo h končni zvočni podobi benda. Pa vendar, Mosquitoes se v tako zbrani druščini odlično dopolnjujejo med seboj in s skupnimi močmi dostavijo ekscentrično podobo, ki le redko zapusti glavne tračnice. Čeprav jih zaradi dezorientiranih in naglih kitarskih ali bobnarskih posegov v komade primerjajo z ameriškimi legendami US Maple, Mosquitoes dejansko delujejo precej drugače. Njihova jeza nikoli ne eksplodira, čeprav v številnih trenutkih na plošči čutimo napetost, s katero ti londonski anonimeži manifestirajo svoj premišljen, misteriozno svobodnjaški izraz. To je izraz, ki ga zaenkrat s ploščo Drip Water Hollow Out Stone lahko vsaj skromno pohvalimo, vendar se ima potencial v prihodnosti razviti tudi v še popolnoma neraziskana prostranstva.  

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.