Bregove dere: Zev
samozaložba, 2025
»Nekaj v tej violini in ritmu me je spominjalo na Godspeed,« pravi kolegica, ko se voziva po škofjeloški obvoznici. Po zadnjih tonih kitare zasedbe Bregove dere sva zapustili torkov koncert Hafnerjevega memoriala, obe pod vtisom tiste specifične rahle zamaknjenosti in blaženosti, ki jo znajo ustvariti le dolgi, virtuozni, delno akustični seti z vsaj enim godalom in kakšnim podaljšanim dronom. Glasbeni vzorci se kopičijo in sesuvajo sami vase. Hitro lahko razumem, kaj je vzbudilo nevronske povezave do prežvečenih postrock prvakov Godspeed You! Black Emperor.
Toda da ne bo kdo mislil, da mešamo jabolka in hruške. Asociacija, površna in začetna, se je znašla v uvodu besedila, da recenzentka jasno vzpostavi točko izražanja. Ne pretirano vešča v metalu ali jazzu vstopno točko išče v nekoliko bolj poznanem teritoriju postrocka. Glede na solze, ki jih je pri osemnajstih prejokala na uvodne tone prvenca montrealske zasedbe, si z vstopom v Zev, prvenec zasedbe Bregove dere, Klubskih maratoncev letnika 2023, veliko obeta.
Pogumno stopi naprej, ničesar se ni treba bati. Akustična kitara kot na koncertu zazveni v ponavljajočem se vzorcu in si utira pot med prvim vejevjem, ki iglice raztrosi po violini. Uvodna skladba 9/8 rezila strahu se razpre, distorzirana električna kitara vdre in vokal nas posrka globoko v gozd. Vse spremlja značilen občutek nelagodja v želodcu, triler kaosa, ki hkrati plaši in vliva adrenalin, potreben za pot naprej.
Inštrumenti so v vodoravnem odnosu in si predajajo vodilno funkcijo. Tudi vokal, čeprav bi ga mestoma želeli bolje razumeti, se v sliko vpenja na enak način, zato skupinskemu zvoku služi delna lirična nerazločnost, predvsem pa mehak, včasih raskav glas, ki skozi album pluje med šepetom in kriki. Konec skladbe izzveni in se prelije naprej. Čas Zeva deluje bolj ciklično kot linearno in uvod naslednje skladbe kot potencialni nov vzorec prve. Stopili smo globlje, v Gozd črepinj.
Norost dihanja … Brnijo vokali in razpre se zvočni vzorec, ki nas po spirali vodi vedno nižje in nižje. Pričakujemo razplet, vsakič znova ga pričakujemo in ne čakamo predolgo, naenkrat lebdimo nad vrhovi dreves, vokal nas povzdigne kot kakšen boljši Godspeedovski vrhunec v skladbi Sleep ali Storm. Trenutke po vzponu se kriki gostujočega glasbenika Luke Bevka, sodelavca Radia Študent ter med drugim člana zasedb Štrik in Human Host Body, že zarežejo pod kožo. Črepinje so ostre in konec zadovoljujoče sunkovit.
Pristanemo v samem jedru Zeva, v ritmičnem uvodu skladbe Rogovile. K akustični kitari se mojstrsko podajo kovinski zveni ritmične eksperimentacije. Mehak vokal in violina nas držita, medtem ko akustična kitara ponavlja poznano. Ko v celoto vdre še dronovska električna kitara, smo prepričani, da smo dosegli samo krono zvočne slike. Jedro se razbesni in umakne, razbesni in umakne. Skladba ves čas lovi ravnotežje med mehkobo in kaosom, ki ga največkrat doda zven električne kitare, da razrahlja etno in pravljične nastavke. Sinkopiran ritem zadovoljujoče zaključi skladbo, vrnemo se nazaj na začetek.
Nič ne kaže, da se bo kaj pomirilo. Skladbi Jasnina brezpotja in Fantazme razplet in zaključek iščeta v enakih niansah med vodilnimi vlogami inštrumentov in nenehnim prehajanjem iz mehkobe v distorzijo. To obogatijo tudi močne bas linije, le da spremljevalni vokal Bojane Pejanović, članice zasedb My Secret Grind Project in prav tako klubskih maratoncev letnika 2023, Moving as a Giant, prvi od skladb doda dobro mero razgibanosti. Pri drugem za to poskrbijo distinktivne, šaljive fraze violine, ki se postavijo v že prav vulgaren kontrast s ponovnimi kriki Luke Bevka. Vidimo, da nas album na koncu le ne pusti na isti gozdni poti, po kateri smo vanj vstopili. Hipni konec Fantazem ne dopušča veliko časa za premislek. Zev je odzvenel, refleksija lahko pride z zamikom.
Ko si opomoremo, se predvsem zdi, da je posneta celota slušno drugje kot njena mehkejša živa izvedba, kot je za bolj progresivne glasbe pričakovano. Ostrina albuma se mestoma zdi pretirana in želeli bi si ujeti več mehkejših zvokov violin in vokala, ki je najbolj izčiščen v skladbi Jasnina brezpotja. Toda to je le dlaka v celovitem jajcu albuma, kot ga vidi bolj k akustiki in ambientali nagnjena poslušalka. Albumu pa priznava zrelost tako v razvoju in permutacijah glasbenih vzorcev, sposobnosti ohranjanja koherentne, a razgibane celote kot tudi lirično, česar včasih ne more reči niti za svoje najljubše Kanadčane.
Dodaj komentar
Komentiraj