Zvočni prepihi, 2021

Pod kritiški drobnogled bomo tokrat vzeli novo ploščo izjemno plodovitegadomačega glasbenika, bobnarja in tolkalca, improvizatorja, radijca ter člana stalne zasedbe Darla Smoking, Jake Bergerja aka Brgsa. Kot namiguje že naslov izdaje, se ustvarjalec tokrat posveča interpretaciji dela britanskega modernega skladatelja in pianista Corneliusa Cardewa. Cardewova glasbena zapuščina v retrospektivi odmeva še danes, že za časa življenja pa je gotovo imel izjemen vpliv na svoje soustvarjalce in učence, kar zadeva prakso proste improvizacije, zavračanje glasbenega institucionaliziranja, prečenje meja med skladatelji, izvajalci in poslušalci ter navsezadnje tudi levo politično pozicijo. To se je v različnih kombinacijah najbolj izrazilo v dveh zasedbah, v katerih je deloval: AMM in Scratch Orchestra. Moramo pa dodati, da je zaradi spreminjajočih se političnih prepričanj, ki so bila sicer vedno izrazito leva, v drugi polovici 70. let tudi sam nekoliko zapustil avantgardo in prosto improvizacijo, ki sta bili po njegovem mnenju elitistično institucionalizirani, ter se podvrgel konvencionalnemu skladateljstvu in vdajal poskusom pisanja popularnih političnih pesmi za množice. Vendar za delavske in podeželske množice.

A še pred omenjenima zasedbama in političnim obratom se je Cardew lotil posebnega dela, komada na 193 straneh, ki pa ni zapisan kot klasična notacija, temveč kot avtorske grafike. Cornelius je bil namreč do smrti občasni grafični oblikovalec. Monumentalna skladba se imenuje Treatise in je nastajala med letoma 1963 in 1967, njena grafična notacija oziroma del nje pa je tudi osrednji simbolni označevalec albuma Breakfast With Cardew, ki je, kot naročeno, izšel ob 40. obletnici Cardewove smrti. 

Aktualna izdaja pa ni prvo srečanje Brgsa s tem delom. Glasbenik se je z njim spoznal že leta 2009 v sklopu delavnice Keitha Rowa, ki je skupaj s Cardewom igral v že omenjenih legendarnih zasedbah AMM in Scratch Orchestra, leta 2015 pa je domači tolkalec zabeležil prvo interpretacijo grafične partiture v delu 46/3/84/115. V njem se Brgs posveča posamičnim grafikam v posamičnih skladbah, tokrat pa je v posamičnih interpretacijah, ki jih je Brgs tudi sam poimenoval, zaobjel povečini kombinacije različnih grafik, ki niso nujno v sosledju.

Se pa pred poslušanjem albuma v poslušalcu lahko pojavi dilema: poslušati album zgolj sam po sebi - glede na to, da so grafike dostopne na spletu – ali poslušati album skupaj z vizualizacijo, torej ob hkratnem spremljanju notacij oziroma grafik, kar lahko tudi zmoti golo poslušanje. Če izkusimo zgolj album, nismo za nič  prikrajšani, je pa težko odmisliti, da nam je na voljo nekonvencionalna notacija, ki jo je Brgs interpretiral. Recenzentka je v tem primeru šla po obeh poteh.

Brez predhodnega ogleda tu uporabljenih grafik smo seznanjeni z Brgsovim že dolgoletnim eksperimentiranjem v polju elektroakustike in izbiro inštrumentarija, ki mu to omogoča: preparirani snare, efekti, različni tolkalski in drugi objekti, modularni sint, feedback zvočniki. Vemo, da pozna svoj inštrumentarij, ki ga neumorno raziskuje v vseh njegovih kapacitetah, kar je slišati tudi na pričujočem albumu. S tega vidika je plošča raznovrstna in prinaša celo paleto zvočnih kombinacij. Enkrat je ponavljajoča in dromljajoča, drugič piskajoča in škripajoča, včasih se spusti v enakomeren loop in stopnjuje nasičenost, naslednjič se poigrava s pavzami in tišino. A presunljivo je, kako Brgsu uspe inštrumentarij pokombinirati – tudi če ni harmonij in jih niti ne bi mogli pričakovati, inštrumenti včasih skorajda pojejo in lovijo tone. Lep primer je komad Tensions Of The Surface, v katerem na enakomernemu dromljanju nekako nadzorovano piska in ravno prav kombinira in stopnjuje, denimo temu, basovsko mrmranje in višje ležeče cvileče zvoke. Pa recimo bolj »živahna« Conversation Between The Lines, v kateri se precej zvokov v skoraj groovie stilu stopnjujoče dogaja hkrati. Ustvarjalec doseže res veliko z inštrumentarijem, udomačenim v letih, z veliko rekviziti in njihovimi preparacijami, ki Brgsu omogočajo zanimive kombinacije, večglasje, tako rekoč akorde. Skoraj kot bi poslušali veččlansko zasedbo.

Seveda pa se po prvem ali večkratnem golem poslušanju začnemo spraševati, kaj je Brgs bral in kako je združeval določene dele, določene grafike, ki niso v sosledju. Zato se spustimo v interpretacijo interpretacije. A bolj fascinantno kot razumeti Brgsovo interpretacijo je samo spremljati in skušati ugotoviti, kako se glasba odziva na grafiko. In morda lahko občasno zaznamo ali si razjasnimo, zakaj se določena dinamika spreminja. Tako si lahko želimo in domišljamo, da razumemo, na primer, interpretacijo Endless Loop Of Spotless Minds ali pa Shapes Of Emptiness, pri čemer gre za igranje zaporednih grafik. 

Vseeno pa v razumevanju ne pridemo kaj dosti dlje od tega. A to je nekako logično in pričakovano. Cardew ni dal navodil, kako brati partituro. Gotovo obstaja konsistenca v branju istih črt, krogov in drugih likov, ki jo morajo izpeljati glasbeniki, a je interpretacija odvisna zgolj od izvajalcev ali dirigenta, kadar gre za velike zasedbe. V tej luči torej tudi ni tako pomembno, kako je Brgs interpretiral grafike, saj je branje stvar posameznika in se med izvajalci razlikuje. Je pa vredno vsaj pokukati v nekonvencionalno notacijo, ki ji lahko ob poslušanju albuma ali ločeno sledite v povezavi v napovedi oddaje, saj bi bilo škoda prezreti Cardewovo delo, četudi je poslušanje albuma samega lahko povsem samostojni užitek.