Warp, 2013

Dve leti sta mimo, odkar je umrla Trish Keenan, karizmatična pevka birminghamske zasedbe Broadcast. Ravno v času, ko je zbolela za usodno pljučnico, sta skupaj z Jamesom Cargillom delala na glasbi za film "Berberian Sound Studio".

Film je srhljivka, nastala pod taktirko britanskega režiserja Petra Stricklanda. Gre za Stricklandov drugi celovečerec. Prvi film - srhljivka "Katalin Varga", ki se dogaja v romunski Transilvaniji - je prejel srebrnega medveda na festivalu v Berlinu, požel pa je tudi nekaj drugih evropskih filmskih nagrad. Poleg tega, da režira, je Strickland tudi glasbenik, član eksperimentalne zasedbe Sonic Catering Band.

Sinopsis filma "Berberian Sound Studio" gre nekako takole: dogajanje poteka leta 1976, ko se angleški inženir zvoka, Gilderoy, znajde v Italiji, kjer naj bi zvočno opremil nizkobudžetno, "giallo" grozljivko The Equestrian Vortex. Četudi je videti, da je Gilderoyeva naloga preprosta - zvočno opremiti filmske scene smrtnih krikov, trganja udov in kar je še podobnih grozot - se mu pri tem začnejo dogajati nenavadne stvari.

Album "Berberian Sound Studio" je nezgrešljivo broadcastovski. Se pa, seveda, podreja zakonitostim filmske glasbe. A ravno pravo filmsko ozadje se zdi prvovrstno okolje za delovanje glasbe, kakršno so že od samega začetka ustvarjali Broadcast. Njihove skladbe so največkrat filmsko slikovite. Z video projekcijami so bili prepojeni tudi živi nastopi Broadcast. Trish Keenan je večkrat omenila svojo strast do filmov, med katere sodijo tudi bizarke ala češka erotična grozljivka "Valerie a tyden divu" Jaromila Jireša iz leta 1970. Pri mnogih kompozicijah na albumu, ki je nocoj pred nami, je možno začutiti odmev glasbe iz tega češkega filma, za katerega je glasbo spisal češki kompozitor Luboš Fišer.

Kot vzorniki Broadcast so se največkrat omenjali Ennio Morricone ter ameriška psihadelična zasedba The United States of America. Paralele s slednjo so Broadcast opisovali v načinu gradnje in strukturiranja pesmi, kjer je bilo dovoljeno iti mimo pričakovanih harmoničnih struktur in iskati kaj bolj nenavadnega, nepričakovanega.

Po nekaj briljantnih singlih in dveh odličnih albumih, na katerih pop-glasba tipa in preizkuša svoje meje, so nekje od albuma "Tender Buttons" dalje, po letu 2005, Broadcast pogumno stopili na pot raziskovanja glasbe, ki je slišati, kot bi sledila toku zavesti ali sanj. V njej je ogromno nepričakovanih preskokov, konkretnih in sintetičnih zvokov, ki se izmenjujejo s skladanim materialom. Namesto pomehkuženja ali neinventivnosti, ki tipično spremlja rastočo popularnost glasbenih ustvarjalcev, so Broadcast svoj glasbeni izraz iz koraka v korak še dodatno hermetično zapirali. Zadnji dve izdaji Broadcast (album "Broadcast and The Focus Group Investigate Witch Cults of the Radio Age" ter E.P. "Mother is the Milky Way", oboje iz leta 2009) sta zveneli že kot prava antiteza pop-glasbe.

V tistem času se je pričelo sodelovanje z režiserjem Stricklandom, ko je Trish Keenan zbolela za pljučnico ter umrla 14. januarja 2010. Cargill je s tem izgubil svojo življenjsko in umetniško sopotnico. Sam je Trish poimenoval kot glasbeno-ustvarjalno silo, ki je nosila zasedbo Broadcast. Trish Keenan je zasnovala večino glasbe, ki se nam predstavi na tem albumu; Cargill pa je nastale skice, osnutke in že posnete drobce potem spravil v končno obliko, kar, glede na okoliščine, ni moglo biti lahko delo. K avtorski glasbi pa je dodal tudi več kratkih zvočnih – pretežno govornih - kadrov iz samega filma, s čimer je želel, da bi album presegel običajno sterilnost albumov filmske glasbe. S tem se je album okrepil na kar 39 zvočnih posnetkov, ki pa povečini trajajo manj kot minuto. Naslove skladb je oblikoval režiser, Peter Strickland.

Glasba na albumu ima za cilj, delovati na dveh nivojih. Sam film je namreč ustvarjen, da deluje kot "film znotraj filma". Ta - drugi - film, o katerem teče beseda, pa je poimenovan "The Equestrian Vortex". Najdaljša skladba na albumu nosi naslov "Teresa, Lark Of Ascension". Gre za variacijo Terezine teme v filmu, ki jo je posnela Trish Keenan, a se na koncu ni znašla v samem filmu. Je pa jo Cargill vključil na album in pri tem pojasnil, da je v skladbi uporabljena svojevrstna "nezemeljska" repetitivnost, kakršno v svoji kompoziciji rad uporablja Enio Morricone.

Vsekakor se lepota, pomešana z žalostjo, pojavi v vseh nosilnih temah glasbe tega albuma, in to v dobesedno presunljivem kontrastu napram nečloveškim krikom in zloslutnemu šepetanju - zvočnim drobcem iz samega filma.

Mene se je še najbolj dotaknila kratka, tridesetsekundna "The Curfew After the Massacre", ki dobesedno blesti v žalosti in lepoti, v poslušalcu pa pusti hrepenenje, željo po tistem, kar nikoli več ne bo: kaj bi bilo, če bi lahko bilo? Kam vse bi še odpotovali? Ne bomo izvedeli. Broadcast ne bodo nikoli več.