Brockhampton/Empire, 2017

Nocoj v Tolpi bumov poslušamo kolektiv Brockhampton in njihovo debitantsko plato Saturation. Ta je v samozaložbi in z distribucijo Empireja izšla 9. junija letos. Brockhampton je edinstven, raznolik, hitro vzpenjajoč se projekt – njegovi člani so se spoznali prek interneta, leta 2015 v Teksasu zaštartali samozvani vseameriški boyband, se nato vsi skupaj vselili v hišo v eni prestolnic hip-hopa - losangeleškem South Centralu ter v letu 2016 izdali EP All-American Trash in se končno usmerili v snemanje udarnega debitantskega dolgometražca.

In plata se res začne udarno. Prvi štirje komadi so demonstracija obvladanja veščine modernega rapa. Suvereni, raznovrstno tekoči vokali nas nagovarjajo v narativi, polni agresije, nasilja ter samohvale – fantje so lačni, jezni in ambiciozni. V tem so drugačni, duhoviti, posebni in domiselni. Uprizarjajo hude besedne igre, popkulturne reference, navezave na sedanjost z redno zlorabo drog. Predelujejo pa tudi osebnostne tegobe iz preteklosti, izpovedi o seksualnosti, skratka ... Brockhampton kažejo vse to, a so še kako daleč od šablonskih, vsakdanjih raperjev.

Vsega naštetega ne umanjka niti po minutnem intermezzu z imenom 2PAC, ki plato prelomi in jo uvede v drugačno fazo. Zvok se nekoliko preobrazi in v osrednjem delu plošče se pokaže širina bendovega izraza. Poigravanje z vocoderji in spogledovanje z r'n'b zvokom, ki v hip-hop v zadnjih letih pronica počasi, a zanesljivo, pa upravičujeta samooklic za boyband. Vse skupaj nam Brockhampton servirajo v različnih kombinacijah in izraznih stilih posameznih članov. Tako naprimer kreativni vodja celotne ekipe Kevin Abstract rapa, poje in režira videospote. Dom McLennon lahkotno kombinira vocodersko obogateno petje in brezkompromisno repanje. Roberto, ki ga slišimo v skitih, je web designer in producent.

Za produkcijo instrumentalov sicer skrbi približno polovica članov Brockhamptona in tudi ta je raznolika kot kolektiv sam. Grobi, mračni biti, klasično zveneč hip-hop in traperski bangerji so izjemni, album pa se nadalje giblje v enako udarnih hibridih med rapom, trapom, kitarskim lo-fi-jem in trip-hopom v zaključku albuma.

V osrednjem ter sklepnem delu albuma se Brockhampton pokažejo v globlji, identitetno močnejši samoizpovedni luči. Morda so poprej še grozili, da bodo potencialne nasprotnike brezkompromisno postrelili, a vendarle niso nikakršni gangsterji. Morda so si v preteklosti želeli dilati ali pa so bili v trapanje primorani - danes pač ne. Danes so umetniki, ki čutijo, mislijo o svojem okolju in družbi, ki ustvarjajo svojo čudaško realnost. To so želeli, v lovu za spremembami so tudi odšli od doma in pršli v Kalifornijo, v South Central. Vseskozi poudarjajo samosvojost, bolečino v spolnih udih in izraz, ki ni diktiran od trga, založb in ostalih utiševalcev oz. zaviralcev kreativnosti. Izraz, ki je točno tisto, kar si zamislijo in realizirajo sami oziroma družno, skozi poseben proces ustvarjanja trinajstih članov skupine v iskanju znotraj hip-hopa še neslišanega in nevidenega.

Saturation je zelo korekten, dobro zveneč, širok izdelek z zanimivim tempom, praktično brez fillerjev in eden tistih, ki pripomorejo dvigu letvice letošnje bere glasbenih izrazov širšega polja, kot je zgolj hip-hop. Gotovo je, da večina izdelka ne uspe slediti singlom, ki so album hajpali. Toda - količina kreativnosti, ki jo raznoliki člani posedujejo in kažejo oziroma skrivajo za debitansko samohvalo in nekoliko površno predstavitvijo, nam obeta kolektiv, ki ga podtalna hip-hop srenja krvavo potrebuje. Njegovi člani so beli, strejt, latino, gej, črni, rockerji, raperji in pevci iz tudi vsaj toliko različnih ozadij. Lahko so povsem divji in agresivni, lahko so chill, lahko so otožni. Brockhampton ravno v svoji diverziteti poseduje svojo največjo kvaliteto in v njej odstopa od večine trenutnih, tako ali drugače homogenih hip-hoperskih kolektivov.