Northern Spy, 2013

Predelave komadov, sploh če so nekonvencionalne, odigrane s ščepcem ali dvema prvin, ki ne sodijo v žanr predelane pesmi, znajo biti še kako zabavne in poučne. Najbrž bi težko našli glasbenika, ki omenjeno počne bolje, kot je naš dolgoletni koncertni znanec Eugene Chadbourne. Dobri »doktor«, kot mu radi pravijo, sodi med nemara najboljše nekonvencionalne strunarje. Obenem je eden redkih, ki v svoje pastiše ob vrsti drugih žanrov enakopravno vnaša jazz in country.

Med countryjaškimi velikani, ki jih je Chadbourne že doslej rad preigraval po svoje, je tudi Merle Haggard, danes 76-letni glasbenik, ki ga poznavalci countryja imajo za živo legendo ter ga postavljajo ob bok velikanom, kot sta denimo Willie Nelson ali Johnny Cash. Haggard je z omenjenima in drugimi countryjaši bil član neformalnega gibanja »outlaw« ali odpadniškega countryja. Obenem pa je z Buckom Owensom najbolj zaslužen za uveljavitev tako imenovanega bakersfieldovskega zvoka, ki je temeljil na specifičnem brnenju kitare Fender Telecaster.

Haggard je znan po svojih pesmih, v katerih opeva tegobe navadnega delovnega človeka, pa tudi protestnih pesmih, ki so včasih kritizirale ameriško vojaško politiko, večkrat pa je v njih pel hvalo konservativnemu malemu človeku. Skratka, s tako tematiko in slogom, v katerem je že tako nekaj swinga, se zdi kot nalašč, da se ga s svojimi strunami loti prav naš ljubi strunarski kirurg, doktor Chadbourne.

In kot nalašč se zdi, da se je za to pustolovščino spajdašil z bendom Bryan and the Haggards, ki se, kot že ime benda daje slutiti, posveča predelavam Haggardovih komadov. Združitev je toliko bolj logična, ker se Bryan and the Haggards teh komadov lotevajo v freejazzovskem ključu in brez vokalov. Te je sedaj kajpak zasedel Chadbourne, izid srečanja enako mislečih pa ponuja pravi ognjemet odštekanih aranžmajev, namernega »fušanja«, freejazzovskih posladkov ter oh in sploh freakovskega zvoka.

Zamisel, da bend saksofonista Bryana Murrayja sodeluje z Eugeneom Chadbournom, mojstrom za persiflaže countryjaških štiklcev, se zdi najbolj logična. Pa vendar se glasbeniki prej niso poznali, kaj šele, da bi skupaj igrali. Združil jih je producent Kurt Gottschalk, ki v spremnem besedilu pravi, da je  med odraščanjem sovražil country, a ko je slišal, kako ga preigrava Chadbourne, ga je to navdalo s ponosom.

Čeprav zasedba Bryan and the Haggards pri nas doslej ni bila znana, smo prav pred kratkim slišali enega njenih članov, in sicer saksofonista Jona Irabagona, ki je nastopil v kvintetu Davea Douglasa. Vodja zasedbe Bryan Murray pa trenutno igra v spremljevalnem bendu skupnega projekta Davida Byrnea in St. Vincent. A vendar je godba pričujoče zasedbe, še zlasti v španoviji s Chadbournom, svetlobna leta stran od omenjenih referenc.

Da so se jazzovskih in freakovskih predelav lotili kar se da resno, nam glasbeniki dajo vedeti že v prvem komadu Fightin' Side of Me. V tej znani Haggardovi temi pihala že na začetku »fušajo«, nekje na polovici pa se komad iz znanega poda na pot neznanega območja. Iz relativno spevne melodije v freejazzovsko bezljanje in ropotanje, iz honky-tonk ritma v razcefrano in škripanja polno zvočno kašo, pri kateri je najbrž večina pravovernih ljubiteljev countryja pritisnila gumb »stop«. Ampak Chadbourne je prav ob prehodu komada iz countryja v jazz jasno in glasno zarjul: »if you don't love it, leave it!«

Ni dvoma, da so namerno že s prvim komadom najbolj radikalno zarezali v obzorje pričakovanja konvencionalnega poslušalca. Kar ne pomeni, da so v nadaljevanju kaj bolj običajni. Večino komadov tako krasijo svobodnjaško jazzovsko norenje, občasna »fušanja« in splošna dekonstrukcija komadov. Pa vendar je v njih zaznati kar nekaj izvirne Haggardove poetike, denimo razneženost in trmo v angažirani romantični pesmi If We Make it through December ali jezne družbeno-osveščene tirade v komadu Workin Man medley, ki temelji na Haggardovem komadu Workin Man Blues.

Zgodba zase je smrtno resno zapeta Okie from Muskogee. Gre za Haggardovo klasično pesem, ki velja za odkritosrčno hvalnico tradicionalizmu in konservativizmu, po drugi strani pa so že ob izidu nekateri menili, da je v njej zaznati kar nekaj ironičnega odmika. V različici doktorja Chadbourna in zasedbe Bryan and the Haggards sploh ni dvoma, kaj si o besedilu, ki zaničuje početja hipijev, od kajenja trave do odklanjanja nabora za vietnamsko vojno, mislijo, saj Chadbournovo premočrtno petje podlagajo z izkrivljenimi melodijami, ki glavno temo bolj sesuvajo, kot podpirajo.

Na albumu Merles Just Want to Have Fun je takih cukrčkov kar veliko in nemara je sam naslov – gre kajpak za aluzijo na prosluli hit Cindy Lauper – še najmanj zabaven. Če se spomnimo vseh sodelovanj, ki jih je imel Chadbourne v svoji razgibani in raznoliki karieri, sodi pričujoče med njegove najbolj uspešne in konceptualno dovršene. Ne pomnimo, kdaj smo nazadnje slišali, da se country, rock in bluegrass tako dobro dopolnjujejo z improviziranim jazzom in freakovskim rockom. Vprašanje, ki se kar samo ponuja, namreč koliko ljubiteljev jazza bo denimo po tej plošči poseglo po countryju, ali pa obratno, tukaj kajpak sploh ni na mestu. Bolj pomembno je, da imamo tako imenitne in odlične glasbenike, ki so navidezne meje med žanri že zdavnaj presegli in jih svoje ljubezni do širokega nabora muzik tudi ni strah na glas odigrati!