BRYCE DESSNER & SŌ PERCUSSION: Music for Wood and Strings

BRYCE DESSNER & SŌ PERCUSSION: Music for Wood and Strings

Recenzija izdelka
26. 7. 2015 - 19.00

Brassland, 2015

 

Bryce Dessner, skladatelj današnjega obravnavanega albuma, se v glasbenem svetu lahko predstavlja kot eden izmed njegovih mnogih »stricev iz ozadja«. Težko reči ravno v smislu posedovanja kapitala, pač pa bolj kot pomemben člen verige v sodelovalni produkciji kulture. Dessner, sicer kitarist ameriške zasedbe The National, se zaposluje kot organizator festivala MusicNOW v Cincinattiju, kot soustanovitelj založbe Brassland Records, kot eden izmed ustanovnih članov improvizacijske skupine Clogs in ne nazadnje kot šolan skladatelj, v luči česar ga predstavljamo tudi v današnji Tolpi bumov.

Tokratna Dessnerjeva naveza je bil newyorški tolkalski kvartet Sō Percussion, ki v svojem delovanju uprizarja dela sodobne klasike, bolje opredeljene kot minimalna glasba, in njenih podzvrsti, repetitivne glasbe. Sočasno pa se postavljajo v vrste sodobnih kvartetov, ki so premostili razlikovanja umetniške in dobno-popularne indie glasbe. Njihov skupni projekt nosi naslov Music for Wood and Strings, ki so ga premierno uprizorili novembra leta 2013 v newyorškem Carnegie Hallu. Do 19. maja letošnjega leta pa so ga tudi studijsko spolirali v albumsko izdajo. 

Skladba Music for Wood and Strings je torej 35-minutno delo, ki se na albumu ponovi dvakrat. Sprva je razdeljena v 9 sekcij, ki so tudi stilsko ločene in se raztezajo od dveh do osmih minut, zadnja skladba pa je njihova repriza, torej celotno delo kot ena skladba brez sekcioniranja.

Kar sam album definira in oblikuje, je njegov inštrument. Dessner je skupaj s folk glasbenikom Aronom Sanchezom dizajniral inštrument, poimenovan chordstick, ki deluje kot osemstrunski hibrid cimbal in električne kitare. Čeprav dovoljuje igro zgolj dveh akordov, je njegov poudarek na albumu predvsem v zgoščevanju in zlaganju kontrapunktnih ritmov.

Edinstven element albuma je torej dejstvo, da na hibridni inštrument igra tolkalski kvartet, ki bi se na tem mestu močno razlikoval od recimo kitarskega kvarteta. Sō Percussion sicer niso samo tolkalci, temveč na chordstick igrajo tudi z lokom, tolčejo po njegovi leseni zgradbi, brenkajo, dinamiko pa okrepijo z dejstvom, da to počnejo na štirih chordstickih. S tem je poudarjen vpliv minimalizma, ki se kaže predvsem skozi njihovo igro v repeticijah in variacijah igranega.

Ob poslušanju plošče izstopa še en očiten vpliv: v delih sekcij se kaže jasen pridih akustične folk glasbe, ki se na albumu vede na postrockovski način. Ta občutek pa spretno prelivajo v druge motive z različnimi načini igranja in ga tako na primer v tretji sekciji progresivno stopnjujejo tudi z bobenskim snarom do točke, ko zopet s svinčniki udarjajo po strunah. 

Kar je lahko vredno še nadaljnjega ukvarjanja s to kompozicijo, je njen prostorski učinek oziroma efekt reverba. Prvotna uprizoritev se je zgodila v dvorani, kjer so se spevi verjetno še bolj epsko pletli med seboj, medtem ko je na albumu izrazit studijski filter. A vendar je to verjetno čar in stvar vizualne uprizoritve, kjer je tudi sam način igranja vizualno lažje dojemljiv kot pa zgolj s slušalkami na glavi. 

Album na koncu ponazarja sodelovanje treh akterjev kompozicije: prilagoditelja inštrumenta, komponista skladbe in njegovih specifičnih igralcev. Kar je ustvarjeno, je skladba, povsem primerna za nevpadajoče ozadje, a hkrati polna vzorcev, ki pestrijo njeno igranje, slišano v ritmiki in odprtih akordih.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

en majhen popravek ... Carnegie Hall je v New Yorku ....

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.