Strategic Tape Reserve, 2025

Ameriški projekt Budokan Boys prevprašuje žanrske definicije s citiranimi besedili in eksperimentalnimi zvočnimi vložki, ki kljub očitni raznolikosti zvenijo složno. Projekt je nastal leta 2014 v New Orleansu kot stvaritev Jeffa T. Byrda in Michaela Jeffreyja Leeja, ki danes živita in delata med Berlinom in Roterdamom. Kljub dolgoletnemu obstoju in nekaj izdanim albumom se gibljeta v manj znanih krogih, a še vedno dovolj prepoznavnih, da sta pretekli petek nastopila tudi v Ljubljani. Njun nedavni izdelek je album The Ooze, ki je izšel oktobra letos, na dan reformacije. Kot pravi spremno besedilo albuma, se glasbenika vračata z osmimi skladbami nadrealistične, no wavovske, psihedelične folklore. Z albumom, polnim zgodb o nastanku in propadu ter pripovedi o magiji in kozmični grozi. 

Ooze je snov v stalnem prehajanju, ki stanja menjava glede na silo, ki jo prejema. Iz mehke in spolzke se prelevi v trdno in odporno reč. To je substanca, ki se izmika definiciji. Je nekakšna sluzasta metafora nestabilnosti, nepredvidljivosti ali impulzov. Takšen naslov je za ameriški projekt zagotovo ustrezen. Budokan Boys s podobno pretočnostjo ustvarjata lastno zvočno estetiko, v kateri je vse premično, nedefinirano in v kateri se lahko karkoli sesuje ali rekonstruira v enem samem trenutku.

Glede na to, da sta Budokan Boys znana po recikliranju, preoblikovanju in ponovnem oživljanju lastnih skladb, ni presenetljivo, da se komada Dead Soul in So Broken Up About You Dying, prvotno z istoimenskega albuma, ponovno pojavita na lanski plošči I Became a Bird of Prey. Tokrat sta veliko bolj akustična, eksperimentalna in poetična. Novi album je posnetek bendovega koncerta na Dunaju, medtem ko sta bila na predhodnem albumu produkcijsko bolj izčiščena in definirana. Podoben proces transformacije se zgodi tudi v skladbah Green and Glowing, Earthsong in The Fire, the Lake, and the Lord of Charred Corpses, pri katerih na sedanjem albumu prav tako dobimo vtis o večji produkcijski in aranžmajski izpiljenosti. 

Album učinkuje kot nenavadna, večplastna pravljica v osmih poglavjih, pri čemer nobeno ne obljublja srečnega konca. Iz komada v komad prehajamo, kot da bi listali po različnih pripovedih z novimi netipičnimi protagonisti, od katerih vsak premleva svojo realnost. Prva pravljica Sorceress odpre dubovsko sfero z značilnimi offbeat klavirskimi vložki in globokim basom, nanje pa se prilepi hripav, distorziran vokal distopičnega lokalnega pijanca. Polovico besed preslišimo, druga polovica pa izzveni v blodnjah. 

Naslovna skladba The Ooze poslušalce prešine kot nekakšna zvočna prerokba. Inštrumental komada uvodoma zveni kot upočasnjena matrica ameriškega tria Death Grips z intenzivnimi basi, ujetimi v skrivnostno temačno atmosfero, ki jo ustvarja šepetajoč, enigmatičen vokal. Prerokba pojasnjuje njegov nastanek, za močnejši učinek pa zaslišimo sluzaste zvoke, ki pred nami gradijo enega in edinega: The Ooze. Ko smo enkrat priča tej sluzasti stvaritvi, vokal postane jasen in bolj melodičen, skladba The Fire, the Lake, and the Lord of Charred Corpses pa toplejša popotnica, obogatena s trobili. Komad nam je morda poznan s predhodnega albuma, a je bil tedaj izveden v živo.

Green and Glowing nas razkroji v mehko materijo, ki jo premikajo ambientalne sile in poetičen šepet. Glasbenika prilijeta ritem, napetost, neučakanost. Kdaj bomo končno lahko več kot le nepremična materija v tej zgodbi? Neprestani napetosti sintetizatorjev in modularnih zvokov še vedno ne uspe nadvladati enakomernega pokroviteljskega vokala, le premesti nas v naslednje poglavje, komad Earthsong. Kar naenkrat smo ujeti v ameriškem trilerju, s spremljavo saksofona, klavirja in intenzivnega antagonista, ki izpoveduje tegobe, preden dokončno izdihne. Magic Power nadaljuje saksofonsko linijo in z referenco na jazz pričara bolj romantično noto. Glavni lik se omehča, mi pa smo ponovno kot tekoča spojina, ki sledi odmevom vokala, saksofona in oddaljenim bobnom. 

Love the Sky nato izzveni kot monolog gozdnega gremlina z minimalno glasbeno spremljavo. Le visok, rahlo čudaški glas, ki bolj kot človeško deluje kot glas nenavadnega bitja, nam nepričakovano prekriža pot sredi gozda. Podoben občutek ustvari tudi skladba End of the World, zaključno dejanje albuma. Odpre se kot škripajoča omara, iz katere spregovori zadnji pripovedovalec, modrec z globokim, digitalno deformiranim glasom, obdan s filmsko in napeto atmosfero. V ozadju izzvenijo še zborovski vokali, ta magična omara pa se počasi prične zapirati, kot bi nas album nežno, a neizprosno porinil iz svoje pravljice nazaj v svet.

Ko se zgodba dokončno sestavi, ko odložimo »glasbeno knjigo« in utihne zadnji šum, je jasno, da The Ooze nikakor ne deluje kot običajen glasbeni album. Skladbe niso le pesmi, temveč so prizori. Ob poslušanju se odpirajo slike, animirani drobci, nekakšni filmski kadri, ki jih Budokan Boys lepita v čudaško in presenetljivo koherentno celoto. Prav zaradi te razpršenosti in občutka naključnega montiranja album deluje kot zvočna interpretacija vizualnega sveta.