Profound Lore Records in La Tempesta International, 2022

Povezana od komolca do komolca sta v stanovanje vstopila tema in noč – Luis Buñuel

Italijansko-ameriški kvartet Buñuel so valove Radia Študent edinkrat zajahali pred štirimi leti ob izdaji svojega drugega albuma. No, če seveda ne štejemo peščice glasbenih oprem, v katerih so se pojavili. Že takrat se je porajal sum, da je to še eden tistih sestavov, ki kljub radodarnemu glasbenemu doprinosu v preteklosti ostaja spregledan in premalo izpostavljen širšemu občestvu. Zasedba sicer stremi daleč stran od osrednjih tokov, pa vendarle se zdi, da bi njihova glasba lahko naletela na več ušesnih kanalov. Predvsem tistih bonvivansko nihilističnih, sumljivoljubih in tveganih muzik ali kar pove promocijski tekst – good music for bad people.

Franz Valente, Xabier Iriondo, Pierpaolo Capovilla in Eugene S. Robinson so leta 2016 zaštartali zvezo na daljavo, ki so jo postavili z gromkim debijem A Resting Place For Strangers, nič kaj bolj prizanesljivo pa nadaljevali dve leti pozneje z The Easy Way Out. Od nekaj njihovih prejšnjih oziroma še delujočih zasedb Afterhours, One Dimensional Man, Il Teatro Degli Orrori in Oxbow so komu mogoče čutni drobci vplivov vseh naštetih. Najbolj očitna, ki butne ven ob prvem vzdihu, pa je bržkone na daleč vidna Eugenova multipla histeričnost, v mnogih letih razvita v avantgardni rokovski mašineriji Oxbow. Ta je fleksibilna in nasploh za splošno rabo, kar je preverjeno z mnogimi različnimi priložnostnimi sodelovanji in učvrščenimi zasedbami, ki so in še vedno držijo vodo z unikatnim podajanjem vokalov. 

Po štirih letih je pred nami nova, tretja plošča, Killers Like Us, tretji del trilogije, ki zna občutno pomnožiti naslovnike prej omenjenih ušesnih kanalov. Album je za razliko od prejšnjih dveh, ki sta bila založena samo pri italijanski založbi La Tempesta International, izdan v sodelovanju še s kanadsko širokometalsko Profound Lore. Po trenutnih mnogih odzivih sodeč, je bila prav ozka naravnanost trga prejšnjih albumov kriva za premajhno izpostavo. 

Killers Like Us se ne spodobi oklicati kot logično nadaljevanje predhodnikov. Že res, da so albumi lahko povezani in po zvoku tudi so, a koncept ni vezan na združitev. Brez težav lahko vsak stoji zase. Spet smo ujeti v prepoznaven intenziven direndaj od prvih tonov, absolutno diktaturo nad atmosfero, s produkcijo, ki jim ponovno ne dela krivice. Novost je bržkone menjava v postavi. Dolgoletni član in snovalec zasedbe Pierpaolo Capovilla je zapustil bend, njegovo mesto pa je zasedel vsestranski basist Andrea Lombardini, znan predvsem kot solo izvajalec. 

»I want you to take a glimpse …« uvodno nagovori Eugene, ko sumljivo prizanesljivo iz ozadja zažene doomersko dimno riffovstvo. Pulz se postopno dvigne v When God Used A Rope, čudaškem spoju starega psiho rockenrollovstva čez industrijske mehaničnosti. Zven skupnih vaj The Cramps in Killing Joke z gostujočim Danzigom na vokalih. Stockclock je noiserokovska ploha, pri kateri zatišje pred novim gromom narekuje Iriondo s strojnimi manipulacijami. Roll Call smrdi po motorheadovskem galopu, če bi ga poskusili odigrati Monster Magnet na zgodnjih platah, medtem ko pesem Crack Shot z gostujočo vokalistko in Eugenovo partnerko Kasio Robinson znova dokaže, da znajo Buñuel tudi površinsko pobrusiti ostre robove v bolj spevno obliko.

Poigravanje in naglo nihanje čustev je prav gotovo posebnost zasedbe Buñuel. Nevrotična in mrakobna godba na visokooktanskem pogonu povsod pušča sledi in popačene nastavke iz kitarske historije, ki so mične in premične v svojem hrupnem afektu. Eugene se poezije znova skuša lotevati na bolj okleščen, manj detajlen način, a kakor koli stvari zastavi, sam sebi ne uide. Ječanje, dretje, sopenje, vzklikanje in govorjenje so del njegove dolgoletne kariere, ki ga delajo unikatnega v izražanju. Nasilna narava človeštva je spet na piedestalu tematik, tokrat v navezavi z religijo in čudnimi podobnostmi. »… and Jesus would come down to meet us/but for his own problems with machina and the deus« priča v A Prison Of Measured Time ali pa »you offended the gods« zažuga v When We Talk.

Killers Like Us je robusten, hrupno kitarski sveženj, ki znova vzdržljivo prenaša vse možne fasade distorzije, ki se pojavijo na plati. Naj si gre za dronovske podaljške, nojz rokovske ropote ali pa post punkovske pohode po razcepljeni religiozni tematiki, se prava razklanost skriva že v naslovu albuma. So Killers Like Us – Morilci, kot so oni, torej Buñuel? ali pa so jim, se pravi Buñuel, Morilci naklonjeni? Odgovor se glede na večkratno poslušanje znova razkriva in zakriva. Podobno kot odgovor na nabitost ali izpraznjenost Magnum revolverja na platnici …