Samozaložba, 2017

Buraz je fer.

Buraz spoštuje.

Buraz je buraz do burazov.

Buraz ma rad use sorte burazov.

Buraz se bori za kar je prav.

Buraza boli kita za politično korektnost.

Buraz ne mara elit.

Buraz ne mara korpo hinj.

Buraz ni brezglavi trošač.

Buraz ne pametuje u kafani.

Buraz dela greške.

Buraz pol popravla te greške.

Buraz ma srce.

Buraz je glavni.

Bod buraz.

V nocojšnji Tolpi bumov posvečamo pozornost enemu bolj zabavnih in samosvojih glasbenih projektov, ki so v letošnjem letu vzklili na domači grudi — projektu Buraza, ki ga sestavlja bratski tandem Žige Aljaža in Gregorja Jakhela Kolarevića. Prvega poznamo kot nekdanjega člana zasedbe Loudspeaker Alliance, avtorja letošnjega multimedijskega glasbenega projekta Still Life, ilustratorja in grafičnega oblikovalca ter člana ZEK kruja. Drugi pa je profi košarkar, ki je v zadnjem letu - zaradi poškodb, kot je razbrati iz športnih medijev - atletsko kariero postavil na stranski tir.

Gre za projekt, pri katerem sta vsaj toliko kot glasbena vsebina pomembna tudi umestitev te in nje distribucija na internetih. Lahko bi ga celo oklicali za nekakšen mali fenomen, ki je, seveda pri precej ožjem krogu ljudi, skoraj primerljiv z izidom komada Vedno si sanjala njega pred dobrimi dvanajstimi leti. Merimo seveda na njun prvi izdani singel in internetni hit Olga, s katerim sta Buraza denimo zabavala člane zlate košarkarske reprezentance, o čemer so se razpisale celo Slovenske novice. The hype is real! Ta hype pa se večinoma ni generiral okoli same glasbene vsebine, pač pa vsega, kar jo obkroža. Ciljamo predvsem na dobro premišljeno strategijo predstavljanja njunih muzik tako na Facebooku kot Youtubu in grajenja interakcije med vsebino in poslušalstvom.

Ideja je bržkone zrasla na Aljaževem zelniku, saj se je ta s podobnimi interaktivnimi metodami distribucije glasbe ukvarjal že pri svojem letošnjem drugem projektu Still Life. Naj nas avtorja popravita, če je naše predvidevanje napačno, toda zdi se, kot da je projekt Buraza pravzaprav otrok njegovega prejšnjega projekta, pri katerem je umanjkal tisti neopredeljivi žmoht, ki ga je Aljaževim vaporwaveovsko zasnovanim produkcijam doprinesel Kolarevićev (ne)flow. In predstavljamo si lahko, da sta Buraza, preden sta postala Buraza, pač enkrat zahengala, pa je Žiga Gregorju predstavil podlage, pa je on za foro čez nametal par verzov, rodila se je Olga in njeno razmerje z Anžetom. Mitologija v nastajanju …

Govorili smo o načinih pozicioniranja lastne glasbe na internetih, ki je predvsem v domačih logih med glasbeniki resen problem, saj v tem prostoru pogosto umanjka inventivnejša raba družbenih omrežij in drugih platform za distribucijo glasbe. Album Hitovi je praktično nastajal od maja do decembra. Iz meseca v mesec so se na Youtubu pojavljali singli s posamičnimi spoti, ki jih je 5. decembra zaokrožil interaktivni video za komad Anže. Z njim sta Buraza izkoristila v letošnjem letu vse bolj rabljeno foro interaktivnih videov, v katerih režijo do neke mere prevzemajo spletni komentatorji s svojimi ukazi. Kaj se je z Anžetom godilo na Prešercu, lahko čeknete na povezavi, ki jo najdete ob tekstu pričujoče recenzije na spletni strani Radia Študent. Poleg slednjega so pozornosti vredni tudi ostali videi, predvsem za komada Pujsek Marko in Kadiškam, v katerih se izrazi njun subtilen humor ter poznavanje aktualnih trashy estetskih trendov na presečiščih internetnih muzik.

Tako je vprašanje, ali muzike Burazov lahko oziroma moramo uvrstiti v žanrske okvirje vaporwavea, danes skoraj irelevantno. Buraza nista huda, ker bi v naš prostor po nekaj redkih poskusih, recimo DJ Faksorija ali že omenjenega projekta Still Life, skušala vpeljati zvočno-estetske smernice gibanja, ki je v zadnjih letih že precej izgubilo prvotni zalet. Buraza folku dogajata, ko nanju gledamo skozi prizmo gesamtkunstwerka, če si dovolimo malo zajebancije. Tako podlage kot MC-janje bi tu same po sebi težko pustile močnejši vtis. Kot celota pa Buraza in njuni Hitovi predstavljata dobrodošlo svežino na domači glasbeni sceni. Na koncu vse izpade kot resnično dobro premišljena zajebancija.

Ob Aljaževih produkcijah, ki se dotaknejo tako bolj hrapavih hardvapour odvodov kot raznih synthwave izpeljank, gre pohvaliti predvsem razfukane ritmike, ki denimo komad Olga naredijo za tak unikat. Sicer pa se ob manipulaciji sintov ter raznih pršenj in glitchev poslužuje predvsem že dodobra utečenih produkcijskih metodologij. Kljub izhajanju iz tradicij pa podlage v sozvočju z doslej bržkone nikoli slišano rabo slovenskega jezika v domači popularni godbi izpadejo resnično K U L. Vendar na precej drugačen način kot Matter in njihova matterinščina. Namesto mistične urbane govorice Buraza ufuravata nedolžno pop senzibiliteto, ki se je na vrhuncu slave ne bi sramovala ne Miran Rudan ne Vili Resnik. Od zgodbe o pujsku, ki je hotel biti slon, preko refleksije o letu 2017 v komadu Kadiškam​ (»Kliče me Martin, če vidu sm kaj je Trump naredu in North Korea rekla«) in zgodbe o dečku iz Prekmurja pa do ljubezenske tragedije med Olgo in Anžetom Buraza počasi ustvarjata svoj imaginarij, nekakšno mini sago o Burazu, ki ni urbani levoliberalec s polnimi kovčki kvaziintelekta, antiprovincialnosti in kozmopolitstva, pač pa člouk, ki #spoštuje, #nemaraelit, #delagreške, #popravlagreške in #masrce.

Hitovi so izhajali sedem mesecev v intervalih in tako iz komada v komad, spota v spot gradili in ohranjali hype. Ta se z domačimi izdajami sicer lahko razblini že po prvem tednu od izdaje, ko so opravljene vse recenzije in vsi intervjuji na tistih par medijih, s katerimi razpolagamo v Sloveniji. Ob izteku 2017 pa hype za Buraza ostaja živ in kar kliče po umestitvi njunega zabavnega projekta v javni prostor. Šele takrat bo mogoče reči, ali sta Buraza samo glasbeni meme ali vzhajajoči pop ikoni slovenske popularne godbe ali morebiti celo oboje v enem.