samozaložba, 2020

V zadnjih desetletjih se je zaradi spremembe družbene ureditve tudi pri nas razpasel pojem self-made man. Samoniklost, ki si jo pripiše mnogokakšen uspešnež in pri tem pozabi na vse družbeno pogojene faktorje, je fantazmična vrlina, oprta na ideji iznajdljivosti in trdega dela. Volivci jo obožujemo, saj nam daje upanje, da bo tudi nam enkrat uspelo, obenem pa nas podžiga s tekmovalnim duhom. V javnosti pa lahko med sladkimi besedami, kot so edinstvenost, odločnost in učinkovitost, opazimo, da so si vsi podjetni samonikleži med seboj enaki, ko se radostno dokazujejo svetu. V opisanem dušnem stanju pa na zadnji točki izstopata Buraza. Z novim albumom Živali se namreč dokazujeta le še sama sebi in si s tem prisvajata pojem samoniklosti. 

Buraza je zelo poseben glasbeni projekt. Prvič, ker ta duet sestavljata polbrata brez obsežnega glasbenega ozadja, in drugič zaradi njunih onkrajžanrskih pesmi. A ne igrata le na karto spletnega fenomena, dovoljujeta si zelo direkten, hudomušen in eksperimentalen pristop k pisanju glasbe, kot ga vsaj v domačem prostoru še nismo videli. V mešanico techna, turbofolka, repa in metala sta vedno vstopala s sinkopiranimi dekonstruiranimi verzi, ki so absolutno nasprotje izumetničenega. Delci življenj, umetniških idej in otroških pisarij so se v spremljavi videospotov nekonsistentno, a učinkovito širili po YouTubu. Do zdaj sta Grega Jakhl Kolarević in Žiga Aljaž sestavila en nastop in dve plati, danes pa bomo obravnavali novo izdajo, ki na svet počasi leze že vsaj kakšno leto, Živali. Spremlja jo spletna serija Olga. 

Plato otvori stavek, ki nas spremlja od začetka Burazov: “In vse te živali so se imele radi”. Njegova pravljična nerodnost povzame utopičen pogled na svet. V besedah se prepleta najpomembnejša burazovska motivika: Anže kot naiven mladenič, živali kot univerzalna metafora za ljudi in skrivnostni gozd, kjer vse te živali živijo. A tokrat sta buraza že v stanju zavedanja, nedolžna ljubezen živali je le še spomin, omenjeni stavek pa odmev. Živali postajajo vedno bolj podobne ljudem, spoznavajo dobro in zlo ter se konkretizirajo. Verzi so na tej plošči veliko direktnejši in zasidrani v jasno tematsko polje. Živali je družbenokritičen album. Ali Buraza kljub svoji postmoderni citatni raznovrstnosti verjameta v iskanje ene resnice?

Na uvodnem komadu Ofce gostuje duo OYGN, ki je strukturno in tematsko verjetno najbližje Burazoma, zato Mito vsaj tako silovito kot Žiga izrazi svoj obupan gnev z odličnimi verzi, ki so hkrati besedna igra in ogorčena ekspresija. Metafora tu seže globlje, kot se zdi na prvi pogled, ker nosi etične implikacije kot nastavek albuma. Če samo na kratko interpretiramo po Nietzscheju: ovce prepoznajo sebe kot dobre v odnosu do slabega, do bolečine, ki jim jo prizadejajo ujede, ki občasno pač po svoji naravi ukradejo kakšno ovčico. Ovčja izpeljava dobrote iz šibkosti je zato prispodoba morale resentimenta, ki jo glasbeniki hote ali nehote zelo jasno naslovijo. Njihova drža postaja vedno bolj odklonilna, ko se učijo sprejemati trpljenje in ga izražati v komadih. 

Na komadu Sova nas z gorečimi verzi navduši ta nabit buraz Jakhl, ki surovo raztrga umazano inštrumentalno podlago. Žiga sicer nato postreže z vsaj enim srednješolskim verzom, a ker jasno cilja v temo državnega nadzora, ki nam je danes vsem blizu, ohrani napetost vse do gostujočega Simpla, ki dostojno odrepa svoj del. Zadnji neposredno družbenokritičen komad je Opica pleza in tudi ta sede v ušesa. Zdi se, da označuje točko, do katere Buraza miselno še sledita poenostavljeni volji do moči stereotipnega materialističnega povzpetnika, a spregledata, da njegovi vzponi ne vodijo nikamor.

Na plošči je tudi nekaj pikrih hitov. Takšna je razbremenjujoča skladba Tomi D. Komarac, ki pa z zabavljaškim pristopom direktno naslovi burazovo neiskrenost, ko ta zapade v trde droge kot komar, pijan od krvi. Žiga Jakhlovo osebno izpoved razširi z odpetim sežetkom glavne misli, obenem pa nas zbada z osladno produkcijo in klišejskimi vzkliki, za provokativen konec doda še Zagodetovo jodlanje. Komad Vešča je satira na temo Ferusa Mustafova, Vevrca pa balkanska avantgardna interpretacija kakšnega LMFAO hita. Pesem Pingvin je zanimiva zmes Jakhlove čutne energije in Žigove čustvene izpovedi. Kljub navideznemu kontrastu in najbolj nerodni živali izmed vseh je refren eden najlepših slovenskih šlagerskih poskusov. Buraza je včasih težko vzeti resno, dokler nas eden izmed njiju na enega izmed nasprotnih si načinov ne prisli v to. Brez takšnega pristopa ostane zaključni komad Tvoj prjatu ps vsaj dvoumen. A če zaključimo optimistično, je zvestoba to, kar odtehta trpljenje in deluje kot protiutež zlu, ki ga album razkriva.

Buraza sta samonikla prav zato, ker iz svoje neposredne okolice črpata vse, kar jima je na razpolago, da si povrneta vero v dobro. Spet izzivata naš okus in še vedno se zdi, da je v njuni glasbi prisotna neka nujnost, saj ohranjata enotno polje motivike prejšnjih albumov. Njuno edinstveno identiteto gradi prav transparentnost zgledovanja in kolažiranja v kombinaciji z osebno zgodbo. Ni ju sram ne občasnih otročarij ne iskrene ljubezenske izpovedi ali staromodne družbene kritike. Z naredi sam produkcijo sta v tesnem urniku spet ujela kanček časa, ki je poklon Pink Floydom in hkrati aktualnejša Živalska farma.