BUSDRIVER: PERFECT HAIR

BUSDRIVER: PERFECT HAIR

Recenzija izdelka
11. 9. 2014 - 19.00

Big Dada, 2014

 

Nekaterim je bila raperska kariera položena v zibelko. Eden od teh je vsekakor raper Busdriver, čigar oče Ralph Farquhar je bil veliki hiphop navdušenec in je tudi scenarist kultnega raperskega filma „Krush Groove“, v katerem je raperska scena spoznala mladega in obetajočega L. L. Cool J.-ja, v njem pa lahko vidimo tudi Beastie Boyse, Run DMC-je, Kurtisa Blowa in mnoge druge raperje, ki jih povezujemo z začetki založbe Def Jam. 

Izvirajoč iz losangeleškega rapersko/jammerskega odprto-mikrofonskega okolja zahodnoobalnega kolektiva Project Blowed, Busdriver svoje začetke konec devetdesetih definira predvsem preko ekstatičnih kompetitivnih nastopov, kjer pili svojo izjemno tehnično podkovanost. Od prvega solističnega albuma, ki datira v leto 2002, do svojega letošnjega osmega albuma se močno drži etikete „leftfieldovskega“ alternativnega oz. neodvisnega hiphopa, kjer kreativnost postavljajo močno pred prodajne številke. V tej maniri je v svoji karieri zamenjal kar precej zanimivih indie založb od Fake Foura, Epitapha, Antija do Musha, z novo ploščo pa se vrača v nedrje večkrat preizkušene založbe Big Dada.
 
Glavna sprememba od časov, ko je Busdriver navduševal s svojo izvirnostjo in vokalno virtuoznostjo, recimo na plošči „Fear of a Black Tangent“, in z raziskovalnimi beati, ki so jih plodili Daedelus, Danger Mouse, Omid, Thavius Beck, Daddy Kev, Boom Bip, Nobody, Nosaj Thing, Free The Robots in drugi, ter novim albumom je v tem, da je Busdriver tokrat sam zaplodil skoraj polovico podlag, preko katerih povečini rapa pestro in dinamično. Po pristopu do same raperske forme bi ga lažje umestili v polje sodobnega alternativnega britanskega hiphopa, vsem svojim „trademarkom“ - deročim flowom, vokalno domiselnostjo in spretnostjo, hitrim rapanjem ter menjavanju prostoasociativnih in močno domišljenih rim - pa ostaja zvest tudi tokrat, s čimer verjetno bolj kot klasične raperske poslušalce pritegne alternativno publiko, ki za hiphop ponavadi ne najdejo lepih besed.

Besedilno ostaja razmišljujoč, zgodbe imajo bistvo in se kljub občasnim nesmislom vrnejo k toku dogajanja, vsekakor pa umanjka več zabavne note, ki jih je v svoje spretne besedne igre znotraj tako imenovanega art rapa skoraj povsem pozabil vpeti v besedila. Skozi kompleten album se znotraj posamezne kompozicije vrstijo kontrasti, preveč razmišljujoč in osredotočen Busdriver pa je nenehno v iskanju samospoznavajoče resnice in njenega restavriranja. Vse preveč in preresno se ukvarja z vsem znano slabo ekonomsko situacijo večine, čemur pridoda klasične tematike, kot so korupcija, ponižanje ljudi in podobne, ki jih izpelje iznajdljivo, s kopico izvenserijskih in domiselnih referenc ter besednih iger. Vmes nam predstavlja zelo nasprotnopolna in poglobljena razmišljanja, se spominja starih časov, vse skupaj pa počne z nekaj grenkobe in kontradiktornosti v podtonu.
 
Busdriver še vedno blesti v tehniki, v flowu in predvsem v samosvojem pristopu, kjer občasno rapa na melodijo in ne na beat, se poigrava z različnimi strukturami in flowi, aritmijo in atonalnostjo, kljub temu pa večkrat uspe ostati atraktiven. Veščina večkratnega nizanja asonanc, na videz nepovezanih rim ali polrim, rezultira v atraktivno verbalno formo, ki pa ji ne sledijo predvsem beati, zaplojeni s strani glavnega junaka. 

Gostujoči producenti so se odrezali precej bolje, predvsem singel „Ego Death“, pod katerega se produkcijsko podpisuje Jeremiah Jae, vokalno pa na njem gostujeta podtalna raperska legenda Aesop Rock in znanilec nove raperske pomladi Danny Brown, ter „Upsweep“ producenta Mono/Polyja sta produkcijsko izstopajoča in zanimivejša. Vsi ostali beati so sicer precej raziskovalni, odmaknjeni od večine klasičnih raperskih podlag, a jim povečini manjkata dovršenost in dodelanost, zanimivo pa je to, da na albumu ni produkcij Flying Lotusa, Modeselektorja, Lodna in Lapaluxa, s katerimi je v zadnjem času veliko sodeloval in bi lahko pokazali več od nabora sedanjih producentov. 

S strani Busdriverja torej prihaja pričakovano večplastna plošča, kjer povečini potujemo po znanem svetu tega zanimivega MC-ja, ki pa se ob približevanju 40. letom vse bolj ponavlja in poskuša malce na silo ustvariti kaj novega. Komfortna cona Busdriverja je za razliko od večine raperjev veliko bližje abstrakciji, ki jo s svojo postindie rap estetiko hitrorapajočih rafalov in prevprašujočim dadaističnim pretiravanjem znova zapopade do obisti. Rezultat tega je še en klasičen pridelek voznika avtobusa, ki pušča veliko prostora za nadaljnji napredek in razvoj, poslušalca pa sili k večkratnemu poslušanju.

Kot končno zanimivost velja omeniti, da je za ovitek poskrbel John Laurie iz zasedbe The Lounge Lizards.

 

Busdriver ft. Aesop Rock & Danny Brown - Ego Death

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness