ROIR, 2012

Čeprav gre po letnici izdaje sodeč za frišno plato, pa imamo pri albumu Happy newyorških post punkeric Bush Tetras opravka s posnetki, ki so ležali v marinadi polnih 15 let! Vzrok izgubljenosti v arhivih so bili raznorazni zapleti z razpadi založb in avtorskimi pravicami, posledica pa nekompatibilnost albuma s prostorom in časom izdaje.

Pri Bush Tetras bi lahko govorili o fazah delovanja. O treh različnih obdobjih. Nemara skoraj o treh različnih bendih ali o bendu, ki ima več življenj. A vsa kratka. Zaživeli so na  manhattanski no wave klubski sceni, njihovo izročilo pa so širile še kolidž radijske postaje na začetku osemdesetih let. V ospredje sta se prerinila predvsem dva plesna disco punk hita - Too Many Creeps in Can't Be Funky. Bili so eden prvih ženskih punk bendov, ki je pustil sledi, a večjega mainstream uspeha in prepoznavnosti niso dosegli. Morda še najbolj kot predskupina Gang of Four in The Clash. Prav mešanica The Clash in The B-52's, s kančkom creepy vdiha Bauhaus in Pere Ubu, bi bil najprimernejši opis zgodnjih Bush Tetras. Dark funky ritmi, napol govorjeni vokali in disonantni kitarski rifi kratkolasih feministk so bili prva faza delovanja benda, ki je trajala od 1979 do 1983, album Wild Things pa dokument za zanjimce in zanamce, ki je izšel pri isti založbi kot sedaj Happy, za ROIR, a le na kaseti, kar je bila tedanja praksa založbe. Ena najpomembnejših izdaj založbe je bila kompilacija New York Thrash, ki je pokrila tedanjo hardcore punk sceno Velikega jabolka, vključno z zgodnjimi Bad Brains in golobradimi Beastie Boys. Kasneje so se punce razšle in delovale vsaka v svojih projektih. 

Druga faza se je zgodila mnogo kasneje, sredi devetdesetih, ko se je zbrala ista ekipa: kitaristka Pat Place, vokalistka Cynthia Sley, bobnar Dee Pop, edini predstavnik večinskega spola v glasbenem svetu Bush Tetras, in basistka Laura Kennedy, ki je pred dobrim letom zapustila ta svet. Album Beauty Lies je bil plod tega zopet triletnega reuniona, katerega drugemu zapisu smo priča šele sedaj, v tretji fazi delovanja kronološko tako zapletenega benda. Producent albuma Happy je Don Fleming, ki je produciral tudi Sweet Oblivion benda Screaming Trees – album, ki je Lanegana in druščino na velikem grunge valu izstrelil v orbito - delno pa je produciral še nekaj albumov v vseh ozirih vseprisotnih Sonic Youth. Naparfumal jih je z rockerskimi vonjavami in jih oklestil post punk prvin. Vokali so še vedno napol govorjeni, napol zapeti, repetitivnost fraz prevladuje, ne manjka pa tudi določene doze hipnotičnosti. Happy? Odgovor na to vprašanje, ki so ga že davno zastavili tudi Public Image Limited, bo - ne! Happy nas ne bo preveč osrečil. Zvok je sicer polnejši, spoliran, a ne tako surov. Gre namreč za ploščo, na kateri prevladuje srednji tempo, ki vas zapelje v monotonijo, večina komadov, kot recimo Buckets of Blood, pa je na nivoju slabših komadov The Breeders. Album vsekakor poslušamo s časovno distanco in moramo nanj gledati v kontekstu časa, v katerem je bil posnet, kar mu gre šteti kot olajševalno okoliščino, a občutka, da ne bi bil sprejemljivejši tudi, če bi bil izdan pred petnajstimi leti, se ne moremo znebiti. Salomonska rešitev bi bila izdaja treh, štirih boljših komadov na EP-ju. Nanj bi se recimo uvrstili balada Pretty Thing, zapeta v Siouxsie maniri, nojzerska You Don't Know Me, ki jih prikazuje v najboljši post punk luči, uvodni težje ritmični Heart Attack in artistični funk rock komad Trip.