Caitlin Pasko: Greenhouse

Whatever’s Clever, 2020

Najbolj dragocena osebna spoznanja običajno privrejo na plano, ko človek z nekaj časovne distance sprevidi jedro preteklega čustvenega konflikta. Z metaforiko gojenja in ohranjanja rastlin je brooklynska zvočna umetnica, pianistka in vokalistka Caitlin Pasko na svojem prvem dolgometražnem albumu Greenhouse uprizorila vkopanost v zastrupljen ljubezenski odnos in optimistično okrevanje po njem. Iz devetih bridkih kompozicij je mogoče razbrati, da Pasko zamrlo ljubezen prepoznava kot predpogoj za nove začetke - tako kot odpadlo jesensko listje pomeni osnovo za vznik pomladnih cvetlic.

Slušna izkušnja plošče je osnovana na nežnih in tišjih klavirskih vižah, nad katerimi se pne avtoričin intrigantni način petja. Zaznamujejo ga namreč neintuitivni premori, s katerimi krepi pomene verzov. Tišina je tudi osrednji element minimalističnih aranžmajev, ki jih je oblikovala s prijateljem in producentom Henryjem Terepko. Album Greenhouse je sklop elegičnih skladb, v katerih se tematsko prepletata avtoričin notranji boj in čustveno celjenje po prekinitvi dolgotrajnega ljubezenskega razmerja. V zavrtih monologih, ki so odeti v eterične melodije, se avtorica dotika tudi tematike odraščanja in materinstva. Njena poezija je namreč ubeseden kolaž iz drobcev nezavidljivih socialnih okoliščin, ki se kot spomini neločljivo prepletajo pri premagovanju njene duševne travme. Ta boj je v skladbah ilustrirala z obžalovanji, redkobesednimi obtožbami in otroško radovednostjo.

Z novim albumom je Pasko naredila vidnejši odklon od svojega začetnega ustvarjalnega sloga. Na albumskem EP-ju Glass Period iz leta 2017 je namreč ravno tako zastopan lirični popis težkega čustvenega prebolevanja, pa vendar so  instrumentalni aranžmaji bolj drzni in eklektični. Greenhouse je vseskozi prežet z vtisi spokojnosti in umirjenosti, poln je tudi premišljenih dihotomij in bistrih prispodob. Zdi se, kot da je avtorica izživeto agonijo upodobila na mini albumu Glass Period, na novem albumu pa je obudila neprijetne spomine, da bi preizkusila lastno čustveno stabilnost.

Tihe kompozicije na albumu Greenhouse sledijo ganljivi zgodbi, ki jo pripovedovalka navaja ob motiviki uspevanja flore v varnem zavetju rastlinjaka, kamor škodljivi zunanji vplivi nimajo vstopa. Varno zavetje avtorici predstavljata seznanitev z lastno duševno močjo in oddaljitev od toksičnega odnosa, v katerem je vztrajala predolgo. Slednji je v skladbah živ le še prek njenih grozovitih spominov in monologov, ki pa bolj kot očitki zvenijo kot osebna zmagoslavja. V skladbi To The leaves vzneseno zašepeta: “When he eats the watermelon, he'll have to spit out the seeds”, saj se, opremljena z morbidnimi izkušnjami, zaveda, da ni ona tista, ki izgublja.

Potrtost, ki ji na albumu nikakor ne gre ubežati, se zavoljo pomanjkanja kontrastov med vsebinskimi in instrumentalnimi prvinami po večkratnem poslušanju razblini v malodušnost. Klavirske silhuete so v celotnem albumu mračne, počasne, repetitivne, predvidljive, usklajene z odpetim glasom in tako bolj malo prispevajo k temu, da bi pri poslušalcu izzvale posamične emocije. Prej obratno. Skladbe zaradi enoličnosti odrevenijo v uspavanke. Izjemoma je v uvodni skladbi I Know I vedro zvensko razpoloženje v navzkrižju z odpetimi spoznanji, zaradi česar si v komadu poslušalec avtoričino breme na dotičnem albumu še najbolje predstavlja. Nekaj več otipljive ranljivosti ji je uspelo znova vzpostaviti v katarzični skladbi Even God, v kateri z ihtavim glasom lebdi nad stapljanjem zvena vibrirajočih orgel in sproščenih klavirskih utripov.

Četudi gre albumu kot celoti očitati zvensko enoličnost, so kompozicije kot samostojne enote izjemno delikatne in pomenljive. Sleherna skladba imitira vzdušje v specifičnem prostoru in času, ki ga je Pasko poustvarila z ekspresivnim jezikom in minimalistični instrumentalnimi utrinki. Prav s skromno estetiko je avtorica uprizorila stoično in elegantno prestajanje osebne travme in utemeljila idejo, da so brazgotine le most med rastjo in umiranjem.