1. 12. 2017 - 19.00

Call Super: Arpo

Vir: Naslovnica

Houndstooth, 2017

 

V petkovi Tolpi bumov se pečamo z drugim dolgometražnim izdelkom med elektronskimi glasbeni sladokusci precej čislanega producenta in tastemaker didžeja Joeja Seatona, v Berlinu situiranega Britanca, ki muzike od leta 2009 dalje predstavlja bodisi pod lastnim imenom bodisi pod psevdonimi Ondo Fudd, Elmo Crumb ali seveda Call Super. Njegov uredniško precej izpostavljeni debi Suzi Ecto, ki ga je takrat na RŠ-u predstavil kolega Christian Kopač, je izvorno temačnejšim zvočnim barvam techna dodal precej bolj žive odtenke. Seatonova diskografija je nasploh tesno navezana na vizualno plat izdaj, najsi gre za EP-je pri Fabricovi hišni založbi Houndstooth, kratkometražce, kot je bil denimo Blue Dot pod imenom Ondo Fudd pri založbi The Triology Tapes, ali sodelovanja z Beatrice Dillon in založbo Hessle Audio.

Gre skratka za ime sodobne elektronske krajine, ki ga je moč postaviti ob producente, kot so Objekt, Actress in številni drugi, skratka ustvarjalke in ustvarjalce, ki znotraj paradigem techna in housa že leta vpeljujejo tendence po bolj izpopolnjenem zvočnem dizajnu oziroma večjem poudarku na estetski in manj funkcionalni komponenti. Nasploh lahko govorimo o nekakšni otroški igrivosti v smislu raziskovanja aranžmajskih potencialov plesišču nekje na pol naklonjenih glasb na presečiščih techna, IDM-a, elektroakustike in zvočnega dizajna.

V tem smislu je Arpo logično nadaljevanje zvočnih diskurzov, ki jih je Seaton vpeljal na že omenjenem predhodniku, ki se je kljub vpetosti v tradicijo, navdahnjen nad igrivostjo warpovskega IDM-a 90. let, precej odmaknil od standardnega techno okvirja. Naj omenimo, da je pri Seatonu več kot dobrodošla raba slikarskih metafor, saj je sam tudi večkrat avtor vizualnih vsebin, ki spremljajo njegove izdaje. Okvir, v katerega so vpeta njegova zvočna platna, je torej techno, kar se znajde na njih, pa je, zdi se tako, resnično avtentična zvočna ekspresija, ki tako v smislu strukturiranja zvoka v prostoru in času ter same zvočnosti nima sovrstnikov. Atmosferični karakter njegovih produkcij, ki do neke mere še koketirajo z idejo funkcionalnosti, še najbolj spominja na mojstrovine legendarnega britanskega dvojca Musicology oziroma B12.

Poleg navezovanja na »inteligentne« plesne glasbe se na Arpu zdi očitna naslomba na odprte, lebdeče forme jazza, v tokratnem primeru predvsem njegovih etiopskih emulacij, ki jih je Seaton v intervjujih citiral kot ene ključnih navdihov. In če je to skozi poslušanje očitno predvsem na neki nezavedni ravni, pa sta ključna elementa albuma Arpo oboa in klarinet njegovega očeta, glasbenika in slikarja Davida Seatona. Njegov motiv iz uverture se mestoma vrača na različnih kotičkih albuma, ustvarjajoč resnično nenavadno zvočno podobo, ki včasih lahko asociira na zadnjo plato mojstrov São Paulo Underground, spet drugič daje vtis nekakšne elevator muzike, recimo kot ozadje za kakšno izmed edicij iger The Sims.

Prav ta paradoks predstavlja enega osrednjih pomislekov glede albuma Arpo, katerega specifičen, precej izmuzljiv zvočni karakter že v svojem konceptualnem jedru aludira na bežnost, predvsem bežnost klubske izkušnje in občutke osuplosti, ko se po desetih urah plesa naenkrat znajdemo pod svobodnim soncem. Podobno kot njegov vrhunski letošnji miks za Fabricovo serijo, ki je bil selektorsko osmišljen kot nabirka komadov za čas po zabavi, torej bodisi pozne nočne bodisi zgodnje jutranje urice, je tudi Arpo nekakšen homage tem bežnim trenutkom polovične omame, ki hitro puhtijo iz spomina. Ne želimo reči, da je to album za afterparty, vendar je njegova kontemplativna in atmosferična narava precej podobna nekakšnim bežnim impresijam. Vendar pa Call Super ponuja dve opciji za dve precej različni poslušalski izkušnji.

Kompozicije na albumu Arpo z izjemo ključne I Look Like I Look in a Tinfoil Mirror kot posamični zvočni objekti težko zdržijo sito klasične kritike. Prvo peterico zaznamuje fragmentarnost idej in manko neke oprijemljive strukture, druga polovica albuma pa v svojih bolj ekstenzivnih aranžmajih in repetitivnih motivih delno razvodeni kot odsev pokrajine na jezeru, v katerega vržemo kamen. Ob polaktivnem poslušanju se Arpo pred našimi uhlji tako odvije kot precej pozabljiva kulisa hi-fi elektronskih zvokov in sanjavih vložkov oboe in klarineta. Tukajšnji recenzent je album po prvih treh tovrstnih poslušanjih doživel kot razočaranje, ki mu je umanjkal žmoht njegovega predhodnika. Povsem drugačna perspektiva pa se nam odpre ob poslušanju na slušalke zadovoljive kvalitete, kjer se pred nami razodene Seatonov filigranski, predvsem pa raziskovalni duh. Če so skladbe manj impresivne v izolaciji, pa se nam skozi celovito poslušanje Arpo razodene kot do zadnjega detajla izoblikovan konceptualni album, s katerim nas na vsakem vogalu čakajo nepričakovani zvočni okruški, izbruhi, pršenja, prasketanja, čivki in druge podrobnosti. Seatonu je tako ponovno uspelo ustvariti povsem samosvoj zvočni svet, nekakšno ogledalo za njegovo vizijo elektronskih glasb v 21. stoletju.

Na koncu smo še vedno soočeni z vprašanjem, ali Arpo premore enostavno preveč substance za klasično poslušanje, ali pa je plošča pravzaprav brez substance, zgolj skupek estetsko izpopolnjenih in izpopolnjujočih zvočnih impresij, objektov fascinacije, ki ne zmorejo preseči samih sebe. Če je številnim komentatorjem foruma portala Resident Advisor že zdaj med letošnjimi vrhunci, pa bo recenzent albumu pustil še nekaj časa, da pove svoje, poslušalcem pa prepustil, da svojo (ne)fascinacijo nad Call Superjevim zvočnim univerzumom artikulirajo skozi lastno izkušnjo.

 

Avtorji del
Institucije

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj