Houndstooth, 2014

Čeprav smo v letu 2014 slišali kar dosti elektronske glasbe in še posebej klubske elektronike, smo lahko zasledili tudi nekaj  trendovskih oziroma karakterističnih zvokov, ki se ponavljajo pri velikem številu house in tehno producentov. Med te trende lahko prištejemo vrnitev k analognemu zvoku in pojavljanje industrijskih in surovih glasbenih elementov. Obenem lahko občutimo še vedno prisotne posledice post-dubstepa, nekaj producentov pa se je obrnilo k bolj futurističnim in kompleksnejšim melodičnim vzorcem. Suzi Ecto je plata, ki se ne drži teh trendov, je tehno plata, ki lahko spreminja obliko glede na kontekst v katerem se predvaja, še posebej pa gre za zelo intimen in oseben pogled na svet Josepha Seatona.

Joseph Seaton je ime angleškega producenta, ki trenutno živi v Berlinu in ustvarja glasbo pod imenom Call Super. Suzi Ecto je njegova prva dolgometražna plata, ki je izšla pri založbi Houndstooth, ki je hišna založba londonskega kluba Fabric. Čeprav so njegovi prejšnji EP-ji pri založbi Houndstooth kar precej usmerjeni proti klubski sceni, je Joe Seaton s svojim prvim albumom dokazal, da obstaja način ustvarjanja tehno glasbe, ki se močno razlikuje od tistega, ki se ravna po nepisanih pravilih klubske scene.

Suzi Ecto je plata, ki žanrsko spada pod tehno, ampak na način, ki ga mogoče nismo ravno navajeni. Pri intervjuju za spletno revijo The Quietus je Joe povedal, da je radovednost glavna moč, ki vodi njegovo ustvarjanje, po drugi strani si je zaželel z žanrom, ki nima dosti veze s političnim aktivizmom, izraziti paranojo modernega življenja. V času, ko se stvari zelo hitro spreminjajo in posledično pogosto zaidemo v čustveno izgorelost v časih socialne nestabilnosti, še vedno obstaja čas za užitek. Tega si lahko sami privoščimo s poslušanjem plate Suzi Ecto, ki s kompleksnimi melodijami ustvarjajo glasbeni svet, različen od zunanjega. Vsaj tako pravi človek, ki želi s svojo glasbo izboljšati družbene odnose, ki so se po njegovem poslabšali odkar ima internet tako pomembno vlogo v vsakdanjem življenju. 

Za spletno trgovino, kot je Juno, in razne bloge na internetu je Suzi Ecto elektronska plata leta ali vsaj ena od boljših dolgomotražcev leta, za druge pa le še ena plata na vsakoletnem seznamu. Žal bi veljalo reči, da za slovensko glasbeno sceno velja zadnje, saj se zdi, da se tu še ni dovolj dobro prijela. Joe Seaton je na Twitterju zapisal, da je Suzi Ecto enostavno techno. S tem se vsekakor strinjamo, ampak dodajamo, da gre za tehno na res poseben način. Ta način bi si najlažje predstavljali tako, da bi rekli, da je v primeru plate Suzi Ecto obrnjeno vse, kar danes poznamo kot tehno, in znova sestavljeno od znotraj navzven. Ta tehno ni agresiven in na prvi posluh ne kaže na to, da bi takšna muzika spadala le pod označevalec klubske scene.

Prvi komad na albumu z naslovom »Snipe« je kombinacija terenskih posnetkov in sintetiziranih zvokov, ki se na nepredvidljive načine mešajo med seboj in nas takoj spomnijo na način prelivanje modre, oranžne in črne barve, ki ga lahko vidimo na naslovnici plate. Način, na katerega Joe Seaton kombinira zvoke in sestavlja komade, ima pri Suzi Ecto od začetka do konca res posebno mesto. 

Na plati definitivno najdemo tudi zelo klubske komade, kot sta »Dovetail« in »Hoax Eye«. Pri »Dovetail« se pozornost poslušalca menja med zelo čisto in popolno bass podlago in synthi, ki se v večjih plasteh razvijajo v ozadju, medtem ko ustvarjajo naraščajoč občutek tesnobe. »Hoax Eye« pa nas po drugi strani spominja na zelo tipičen večer londonske bass muzike, a v zelo surovem in počasnem stilu, polnem detajlov, ki, kakor tudi v drugih komadih s plate, pripomorejo k temu, da med poslušanjem začutimo določeno mero spremembe našega razpoloženja. Kot smo omenili na začetku, je Call Super s plato Suzi Ecto želel predstaviti paranojo modernega življenja, kot najboljša predstavnika tovrstnega namena pa sta komada »Fold Again At Last« in »Coney Sweat Land«, kjer Seaton z uporabo zelo visokih frekvenc ustvarja glasbeno tesnobo in pusti poslušalca v pričakovanju tega, kar si lahko le vsak sam predstavlja pod pojmom paranoje. Pri nekaterih komadih se ta konceptualna paranoja spreminja v ambientalne zvoke, medtem ko se drugje pojavijo v obliki zvoka klarineta in oboe, ki jih je snemal Seatonov oče.

Suzi Ecto je po kompleksnosti komadov in zvokov res čudovita plata. Glasbeni koncepti barve in teksture se skozi celo plato pojavljajo na različne načine in s pomočjo harmonij, ki se pletejo in razvijajo na več plasteh, postavljajo poslušalca v skorajšnje stanje meditacije, kjer je s pomočjo čudnih glasbenih distrakcij priča istočasnim glasbenim halucinacijam. Zanimiv pa je tudi sam način, s katerim Joe Seaton ustvarja glasbo. Skupaj tke kompleksne kompozicije, zanimive in zelo posebne zvoke ter na odličen način predstavlja različna čustva preko glasbenega medija, kar je konec koncev pripomoglo k temu, da je dobila plata pri različnih medijih tako dobro oceno. Suzi Ecto je enostavno tehno ... ampak to na res, res zelo poseben način.

put very simply, its techno.

— Call Super (@callsuper) July 18, 2014