CAMERA: PROSTHUMAN

Recenzija izdelka
21. 4. 2021 - 19.00

Bureau B, 2021

 

Zasedbe večinoma sledijo specifičnemu receptu za uspešno glasbeno kariero. Poleg neštetih skrivnih sestavin ga sestavljajo tudi predanost skupni prihodnosti ter bendovski pakti, ki večinoma delujejo po nekoliko grozečem principu »če nekdo zapusti bend, potem je konec«. Stabilnost in upoštevanje tega recepta sta pomembna, saj se nasprotno stvari lahko zelo slabo končajo.

In potem naletimo na berlinsko zasedbo Camera, ki ignorira to običajno doslednost in je predmet neskončne preobrazbe že od ustanovitve leta 2010. Novi ljudje, nove ideje, nov zvok. Konstantni odhodi in prihodi novih članov so postali osnova tega projekta, ki je nedavno obeležil svojo 10. obletnico. Praznovanje je bilo zaznamovano s petim studijskim albumom Prosthuman, ki se mu bomo posvetili v tokratni Tolpi bumov.

A kljub preobrazbam jedro zasedbe ostaja isto. V primeru Camere je to ustanovni član Michael Drummer, ki je - verjeli ali ne - dejanski bobnar zasedbe. Drummer je zasedbino zgodbo začel skupaj s kitaristom Franzom Bargmannom in klaviaturistom Timmom Brockmannom. Njihov prvenec Radiate iz leta 2012 je luč sveta ugledal na berlinskih ulicah, bend pa je kasneje začel izvajati mini koncertne invazije v predorih berlinske podzemne železnice, na cestnih križiščih in gradbiščih. Posledično se je rodil vzdevek krautrock gveril, ki je trio predstavil kot borce na zelo zastarelem glasbenem bojnem polju.

Naredimo korak nazaj v obdobje med 60. in 70. leti v zasedbini domovini. Imena, kot sta NEU! in La Düsseldorf štejejo med pionirje novega gibanja, ki temelji na uporu proti prevladujoči ameriški pop in konzervativni nemški schlager glasbi. Za ustvarjalce je to eden prvih poskusov eksperimentiranja z elektroniko in poskusa umestitve glasbe znotraj meja jazza, funka in avantgardnega rocka. Eksperimentalna revolucija je bila sladka, a kratka, saj je elektronika sama hitro presegla meje teh žanrov. Elektronski glasbeni stroji à la sintetizatorji in ritem mašine so v celoti postali hrbtenica novega futurističnega procesa ustvarjanja, ki je zaznamoval začetek synthwavea. Prostora za kitare in bobne ni bilo več.

Zdi se, da je bila prvotna naloga projekta Camera oživiti krautrock žanr in vnesti delček preteklosti ter analognosti v sodobno berlinsko sceno, katere korenine so pravzaprav prepletene s krautrock obdobjem. Čeprav njihova glasba prijazno gosti elektroniko, je več kot jasno, da je poudarek vedno na instrumentaciji ter eksperimentiranju z elementi različnih žanrov, med katerimi zagotovo izstopa avantgardni rock. 

Tako kot se je krautrock preoblikoval v nekaj modernejšega, se je tudi Camerin zvok v zadnjem desetletju razvijal in nekoliko zapustil svoje primarne ideale. V razvoju zasedbe je ključen četrti album Emotional Detox iz leta 2018, na katerem se je kot novi član zasedbe predstavil nemški skladatelj Steffen Kahles. Ta je zvok Camere nekoliko oddaljil od klasične tradicije krautrock žanra. Ključni elementi, kot sta motorik ritem bobnov in repeticija, so seveda še vedno prisotni. A vendar se zdi, da so bili novi možgani v sestavi zasedbe nekoliko bolj naklonjeni ustvarjanju sodobnejše različice krautrocka, v kateri bi imeli prednost sintetizatorji. 

Z novopečenim albumom Prosthuman instrumentalni projekt znova dokazuje, da so spremembe v kakršnemkoli pogledu del njihove narave. Camera nas ponovno pozdravi z novim naborom igralcev, ki so stopili v čevlje kitare in klaviature. Novo osebje, ki ga vodi ustanovni šef Drummer, zdaj sestavljata še video umetnik in klaviaturist Tim Schroeder ter kitarist Alex Kozmidi.  

Prosthuman je zgrajen iz različnih razpoloženj, med katerimi ni jasnih začetnih ter končnih trenutkov, kar pravijo tudi člani sami. Po njihovo se album nahaja v sami sredini. Že iz uvodne skladbe Kartoffelstampf nas na novo sestavljeni trio napelje k razmišljanju, da bi morali pozabiti na sintetizatorsko prevlado s prejšnjega albuma in da moramo spet začeti razmišljati o krautrockovskem eksperimentiranju. Tako nas pozdravijo težke kričeče kitare ter veliko topotanje po effect pedalih. Razpoloženje se nato popolnoma spremeni v naslednji skladbi Alar Alar, v katero Kozmidi uvaja reggae kitarske melodije, ki se jim pridružijo acidovski elektronski efekti in hipnotizirajoča sintetizatorska osnova. 

Drummer nas popelje nazaj do bendovih krautrock korenin na skladbi El Ley. Vodilno vlogo prevzame njegov ponavljajoči se motorični ritem bobnov, medtem ko Schroeder lepo pobarva robotiko zvoka z gladko elektroniko. In čeprav je sintetizator morda na trenutke preveč izrazit v odnosu do drugih elementov, Drummerjevo trdno igranje bobnov brezkompromisno drži prevlado. Kot češnja na vrhu torte  zagotovo izstopa osemminutna skladba Prosthuman / Apptime, čeprav albuma ne zaključuje. Na njej smo priča Schroederjevi presenetljivi virtuoznosti za klaviaturami. Očarljiv sintovski uvod, ki spominja na nenadomestljiv zvok Kraftwerka, ustvarjalec mojstrsko nadgrajuje v skrbno strukturirano eksperimentalno vzdušje, v katerem se ptičje žvrgolenje sreča z jeznimi kitarami. Vse skladbe na albumu živijo v lastni dimenziji, ki nima očitnega začetka ali konca, kar znova kaže na jedro krautrock žanra - odprtost in svobodo do eksperimentiranja.

Ob praznovanju svoje 10. obletnice se Camera ponosno vrne k svoji prvotni nalogi, da oživi krautrock in nam podari še en vznemirljiv konstrukt, ki preprosto obstaja v svojem svetu. Lepota Camerinega zvoka ni v izvirnosti, temveč v raznolikosti, ki je v tem primeru postala zasedbin unikaten glasbeni podpis.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness