On The Camper Records, 2019

Smiselno je, da ljubezen in z njo povezane pojme deprivatiziramo, postavimo v polje javnega. Nikoli namreč ne gre zgolj za od družbe izoliran intimen odnos dveh oseb, vedno gre za določen vzorec, vnaprej sprogramiran z vnosi številnih dejavnikov, tako političnih kakor ekonomskih. In če si želimo kolikor toliko mirne plovbe po takšnem razburkanem morju, potem se moramo odnosov in z njimi povezane problematike lotiti širše in bolj odprto. Primer dobre prakse neke generacije je na primer slovenski Instagram profil srcozlom, na katerem lahko kdorkoli z javnostjo deli svojo bolečo izkušnjo z drugimi v obliki prekopiranih vrstic dialoga z (ne)ljubljeno osebo ali poročila o travmatičnem doživetju. Sledilec kanala lahko sodeluje na dva načina: deli lahko svoje izkušnje z drugimi in jih tako demistificira oziroma lahko všečka, se odziva na vsebine, ki so jih delili drugi. Takšna oblika skupinske terapije deluje uspešno, relativno učinkovito je še vpeta v polje anonimnega, hkrati pa sodelujočim dovoljuje, da ob odzivih neznancev razvijejo nekaj več distance do lastnih stisk in jih tako tudi lažje reflektirajo.

Pomemben del takšne platforme je tudi v tem, kako lahko pomaga ozavestiti dejstvo, da se prav vsakdo z neko dano zgodbo oziroma težavno situacijo lahko poistoveti bodisi v vlogi tistega, ki je bolečino prizadejal, ali v vlogi prizadetega. Vsi se torej nahajamo nekje vmes, na eni ali na drugi strani, nekje med dobrim in zlim. Kdo bo torej prevzel vso to odgovornost?

S takšnega zornega kota lahko pristopimo tudi k najnovejšemu albumu Barbare Lehnhoff oziroma Camille Sparksss, albumu Brutal, ki govori o ekstremih dobrega in slabega v sodobnih medosebnih odnosih. Barbara Lehnhoff je sicer že znanka Radia Študent, tudi iz sodelovanja v postpunk projektu Peter Kernel. V času letošnjega festivala MENT, v sklopu katerega je nastopila z obema projektoma, smo jo denimo gostili v RŠ intervjuju.

A Camilla Sparksss ni zgolj projekt Barbare Lehnhoff, to glasbo soustvarja tudi Aris Bassetti, tudi druga polovica dua Peter Kernel. Zato se pravzaprav zdi, da je tisto, kar ločuje Petra Kernela in Camillo Sparksss, pravzaprav zgolj razlika v žanru in vsebinskih temeljih besedil. Presenetljivo ni niti, da oba projekta sodelujeta z založbo On The Camper Records, ena izmed gonilnih sil te založbe je namreč prav Aris Bassetti. Švicarsko-kanadska zaveza je torej danes še močnejša kot kdajkoli prej, oba projekta namreč žanjeta relativno veliko uspeha na področju alternativne in eksperimentalne, elektronske in indie godbe.

Album Brutal vsebuje devet skladb v skupni dolžini petintridesetih minut, nobena izmed skladb pa ne preseže dolžine pet minut. Album je fino zaokrožen že s samo naracijo; uvede ga skladba Forget, s katero nas Barbara opozori na to, da je treba kdaj tisto nekaj, čemur smo dolgo dajali prednost, včasih enostavno pustiti za seboj. Zaključi pa se s skladbo Sorry, v kateri se avtorica sprašuje, ali ni morda to kar najboljša beseda, s katero lahko dokončno potegnemo črto roka trajanja. Vmes sledijo še komadi Are You Ok?, s katerim želi podpreti tezo, da se ljudje danes o takšnih rečeh premalo sprašujemo med seboj, pa Womanized, So What, She’s A Dream, Psycho Lover, Messing With You ter Walt Deathney. Vsak komad je svoje sporočilo, vsako od teh pa se giblje po polju medosebnih odnosov, od flirtanja, jemanja odnosov premalo ali preveč resno, čakanja na princa na belem konju, katerega idejo so nam v glave vsadile Disneyjeve pravljice, do čudovitih občutkov zaljubljenosti in globokih padcev, ki strejo srce, ter dolgočasa obdobij, ko vsega tega ne čutimo.

Tudi tokrat je Camilla Sparksss za razliko od projekta Peter Kernel nekoliko bolj abrazivna. Stoji na zanimivem presečišču popularne in eksperimentalne godbe, na tistem področju, znotraj katerega bi kdo gotovo dejal, da gre za precej agresivno in surovo glasbo, čeravno s svojim delom ne more zares konkurirati prvakom družbenokritične in surove glasbe, kakršni so Death Grips, Lingua Ignota, Moor Mother in podobnih. Vendar ji tega ne smemo zameriti, verjetno sama niti ne cilja na takšne vzporednice. Znotraj ušesu lažje dostopnih, popularnejših godb pa bi Camillo Sparksss vsaj po ideoloških pretenzijah lahko umestili denimo ob bok Peaches. Tudi v Barbara je namreč izjemna performerka, ki se med nastopom v živo rada pomeša med poslušalce ter tako izkušnjo razvije v bolj intimno in vključujočo, kar bi glede na ušesu nekoliko prijaznejšo obliko muzike lahko rekli tudi za sam album – da je torej predvsem vključujoč. No, da pa se ne bi narobe razumeli, album Brutal je seveda poln nojzerskih, no wave vložkov, odpet v punkovksi maniri, vendar pa je res tudi, da bi morala vsaj besedila razviti še kaj več kot kritiko Walta Disneyja, če bi hotela zares zarezati v kožo. Album se torej že lahko imenuje Brutal, a zares brutal bo deloval le znotraj žanrskih meja popularne indie godbe. Album sicer dobro deluje kot plesna plejlista, vse skladbe so namreč precej ritmične, kar pa tudi ni nenavadno glede na to, da sta oba, Barbara in Aris, zelo blizu žanru postpunka.

Kot pa smo dejali že na začetku ... Pomembno je, da govorimo o problemih, da prevprašujemo vse strani konfliktov, da se ne iščemo le v vlogi tistega, ki je prizadet, temveč tudi v vlogi tistega, ki je prizadel. Prevprašujte odnose in odpirajte rane, ki niso le vaše, temveč so rane celotne družbe. Prevzemite kdaj pa kdaj to odgovornost! Sorry.

Camilla Sparksss bo letos ponovno nastopila v Ljubljani, 13. septembra, v Kinu Šiška, v sklopu KŠ X v sodelovanju s festivaloma Indigo in Sonica ...