Matador, 2016

Zadnje čase se je v promocijskih tekstih in recenzijah razmahnila čudna retorika, ki opeva prvence izvajalcev, ki imajo v resnici pod palcem že kar nekaj strukturno zaokroženih in vsebinsko dodelanih izdaj. V svetu hiphopa je za to zmedo krivo precej arbitrarno opletanje z izrazom mikstejp, pri alternativni kitarski muziki pa predvsem založniško brezvladje, ki ga do določene mere omogočajo Bandcamp in ostali kanali za razpečevanje avtorske glasbe. Zaradi preprostejše komunikacije s širšim občinstvom je v taki situaciji za debitantsko ploščo pogosto oklicana kar prva izdaja pod okriljem prave založbe, četudi v diahronem pogledu na katalog ustvarjalca še zdaleč ne predstavlja začetne točke.

Tudi Will Toledo, idejni vodja in glava projekta Car Seat Headrest, ki se je v zadnjem času prelevil v polnopravno glasbeno zasedbo, je ustvaril ter mestu in svetu predstavil že več kot deset plošč, pa mu navkljub temu mnogi trenutno čestitajo za uspešen prvi zapis v osebnem diskografskem dnevniku. Založbe v neodvisnem rocku očitno še vedno igrajo precej veliko vlogo, pa naj se ta stavek sliši še tako paradoksalno, in tudi pri Matadorju so z veseljem začopatili umetnika, ki mu je ustvarjalni proces že popolnoma jasen, da ga lahko brez pretiranega truda tržijo kot svežo, mlado senzacijo.

Lansko leto so za ogrevanje pripravili in založili ploščo Teens Of Style, ki je bila sicer kot nekakšen antološki album sestavljena iz napaberkovanih Toledovih starejših pesmi, a se je poslušala kot povsem konkretna in koherentna studijska plošča, z repom, glavo in veliko količino tistega, kar paše vmes. Nekaj tednov nazaj pa so novo poglavje v zgodbi napisali z izdajo ploščo Teens Of Denial, za katero se je Toledo opremil z bandom in studiem. Treba je priznati, da na zvok plošče to ni pretirano vplivalo. Will Toledo je umetnik z jasno in močno vizijo, ki točno ve, da si zaenkrat želi ustvarjati nalezljive, fuzzy, lo-fi indie rock popevke, ki bodo včasih pač trajale dobrih enajst minut. Besedilno se še vedno sprehaja po težko določljivih poljanah izpovedniškega eksistencializma, kjer se banalna zmeda vsakdana nenehno zaletava v prebliske pomembnejših hotenj in strahov.

Plošča Teens Of Denial bi bila brez večjih težav lahko zelo slaba. Lahko bi bila nenavdahnjena predaja varnemu kokonu uspešne založbe s strani nekoga, ki je vso svojo inspiracijo že izčrpal pri ustvarjanju neštetih prejšnjih pesmi. S svojo dobro uro dolžine bi bila lahko dolgočasna in napihnjena. Toledovo naključno izposojanje verzov od angleških pevk, ki so pred petnajstimi leti sodelovale z Eminemom, bi lahko iz plošče naredilo vase zagledano, hermetično farso. Pa je ne. Plošča je odlična. Samosvoje Toledove poteze dajo spevnim skeletom njegovih pesmi izrazito idiosinkratičen prizvok, ki v ušesih ostane še dolgo časa.