Matador, 2018

Will Toledo, šefe zasedbe Car Seat Headrest, je popolno utelešenje oblike, ki jo je arhetip glasbenega genija prevzel tukaj in zdaj, torej v času, ko generacija milenijcev začenja na popularni kulturi puščati popolnoma svojstven pečat. Znotraj miljeja kitarske muzike ta oblika ustreza človeku, ki neodvisen ni le po zvoku, temveč tudi po provenienci, in ki je, tako kot njegovi sodobniki z belimi ovratniki, zvesto zavezan hiperproduktivnosti. Njegovo idealno domovanje je, seveda, Bandcamp, kjer še pred velikim prebojem na prve strani Pitchforka, Stereoguma in ostalih oblikovalcev okusa z nebrojem doma posnetih, samoizdanih, lo-fi mojstrovin osvoji srca majhne, a nadvse predane skupine oboževalcev.

Tudi Toledo, ki se je na radarjih širšega kroga poslušalcev s ploščo Teens Of Style prikazal proti koncu leta 2015, je ob svojem preboju pod palcem že imel zavidljivo diskografijo. Od svojega 18. leta je do prvenca za založbo Matador izdal osem plošč, med drugim leta 2011 tudi album Twin Fantasy, ki ga bomo v tokratni Tolpi poslušali v novi preobleki. Will se je namreč odločil, da ga bo s trenutnimi člani svoje zasedbe še enkrat posnel, popolnoma z nule, kar ni nikogar zares presenetilo. Car Seat Headrest je namreč projekt, ki se vztrajno razliva iz kalupov, bodisi s pesmimi, ki so dolge 16 minut, bodisi z njihovimi naslovi, nenazadnje tudi s sposojanjem popularnih napevov drugih glasbenikov iz bližnje preteklosti.

Navkljub tem kuriozitetam pa je Car Seat Headrest zasedba, ki je osnovana predvsem na moči Toledovega pesniškega izraza. Njegova varljivo preprosta besedila so tovarna udarnih enovrstičnic, ki se, ker se v njih prepoznamo, poslušajo kot življenjske maksime za vse zmedene posameznike, ki svoje pravo mesto na tem svetu še iščemo. Ko so teksti podprti z dobro melodijo, tako kot v pesmih Vincent, Drunk Drivers/Killer Whales in Something Soon s prejšnjih plošč, je rezultat resnično zavidljiv, nekako himničen, vendar pa je treba omeniti, da se Toledo občasno zaplete tudi v medle, razvlečene pasuse, ki so predvsem sami sebi namen.

V tem pogledu plošča Twin Fantasy ni pretirano drugačna od svojih predhodnic. Ker težko odmislimo, da gre za material, ki je že kar v letih, se nenehno ponujajo iztočnice za ocenjevanje znotraj tega konteksta. Pa vendar komadi niso občutno bolj rudimentarni od novejših pesmi zasedbe, saj je bil Toledo očitno že pri svojih osemnajstih takorekoč popolnoma izoblikovan pesmopisec. Če že, se razlika pozna kvečjemu pri besedilih, ki so bolj neposredna, bolj kerouacovsko nefiltrirana, kot nekakšna neposredna preslikava avtorjevega toka misli. Gre torej za izrazito osebno ploščo, ki ima najmočnejši učinek takrat, ko v svojem življenju slučajno brodimo po istih vodah kot Toledo, in se z njim zato lahko skoraj popolnoma poistovetimo.

Seveda pa ima Twin Fantasy dovolj drugih kvalitet, da prepriča tudi poslušalca, ki v igri nima večjega vložka. Vase ga posrka z grandioznim, kratkim power popom otvoritvene My Boy, njegovo pozornost drži z zanimivim premetavanjem tempa in glasnosti v dinamični Sober To Death ter katarzičnim refrenom pesmi Bodys, piko na i pa postavi z epskim naslovnim komadom na samem koncu. Hkrati je Twin Fantasy tudi plošča, ki ni več le izdelek Willa Toleda, temveč celotnih Car Seat Headrest kot dejanskega polnopravnega kvarteta. Čeprav ni tako spektakularna, kot jo v nekaterih glasbenih medijih želijo prikazati, je kot taka pomemben korak v razvoju enega najbolj zanimivih in produktivnih bandov zadnjih let, ki z njo izkazuje zrelost in konsistentnost ter daje dobre obete za prihodnost.