Klein, 2016

Pogosto zasledimo trend, da se pop rock zasedbe na svojih albumih ali živih nastopih slej kot prej poslužijo orkestralnega zvoka, kar so nedavno na svojem novem albumu storili tudi Radiohead. Prav tako se podobne zasedbe obračajo v smeri noisa in morda celo freejazza, bolj redko pa se zgodi obrat freejazzerjev in klasikov v smer popoidnega zvoka. Eden takih primerov so Carate Urio Orchestra, zbrani okrog belgijskega pihalca, vokalista in tekstopisca Joachima Badenhorsta, ki v izogib žanrskemu ponavljanju sledi geslu ˝The more, the merrier!˝ in kot skladatelj sodeluje tudi s somišljeniki s filmskega in plesnega področja. Pri svojih štiriintridesetih letih je že dober znanec evropskih in ameriških odrov, svoj glasbeni talent pa kali v več raznovrstnih zasedbah, med katerimi prevladujejo jazzovsko usmerjene, izstopajo pa vsaj Equilibrium Trio in Baloni ter sodelovanje z Lama Triom.

V tokratni Tolpi bumov vam predstavljamo njegov panevropski septet, lani slišan tudi pri nas na Jazz Festivalu Ljubljana. Sama zasedba Carate Urio Orchestra in njihov drugi izdelek Lover predstavljata ravno to njegovo težnjo po glasbeni raznolikosti v praksi. Vendar pazljivo! Gre za shizofren izdelek, a izredno poslušljiv in ne monoton, saj se precej številna zasedba po formi sprehaja med prosto improvizacijo in kompozicijo, po vokalu in tekstih spominja na art pop in indie rock, po dolgih, ponavljajočih se temah, stopnjevanju in vijačenju zvoka pa se približuje post rocku z dobršno mero psihedelije.

Poleg Badenhorstovega poprijemanja za klarinet in saksofon v zasedbi slišimo še mednarodno šesterico z jazzovskim pedigrejem, od katere večina igra v manjših zasedbah. Pridružujeta se mu njegova glasbena tovariša iz benda Baloni, to sta violist Frantz Loriot in kontrabasist Pascal Niggenkemper, s kitaristom in bobnarjem Seanom Carpiom pa se poznata iz tria Red Rocket. V hipnotičnem, če ne že kar romantičnem duetu Os Meus Shorts sodeluje s kitaristom Nicom Roigom, s prav podobnim projektom pa je v navezi z Bricem Sonianom v Rawfishboys, ki ubira tako strune kontrabasa kot tudi električnega basa. V kolektivu zvok zaokrožuje še novinec Sam Kulik s pozavno in kitaro, ki je nadomestil trobentača Eiríkurja Orrija Ólafssona iz prvotne zasedbe. Ravno ta obsežnost in množina inštrumentov zasedbi omogočata glasbeni razpon od klasičnega zvoka manjšega orkestra do pop rocka.

Na ploščo Lover, ki je bila tako kot prvenec Sparrow Mountain izdana pri Badenhorstovi založbi Klein, so uvrstili osem komadov, ki bolj kot zaokroženo celoto tvorijo kolaž zvočnih zapisov. Pričakovano se lahko izgubimo v množici raznolikega glasbenega materiala, pri čemer gremo le stežka mimo vprašanja, čemu pravzaprav sledimo, saj komadi delujejo kot križanci med izvajalci, kot so na primer Beirut in Soft Machine, ter naključnimi freejazzerji ali hrupom. Seveda pa ne gre za raznolikost zgolj med komadi, temveč tudi znotraj njih samih. Najboljši primer slednjega je zagotovo komad År Antiphon, v katerem kitarski pop uvod s flegmatičnim vokalom na polovici preide v krepitev jakosti nasičenega hrupa. V omenjeni hibrid nas popelje prejšnji Preacher, v katerem prepoznamo mojstrsko prepletanje obeh kontrabasov, bolj nežni in krajši Interlude pa v ospredje postavi kitarista Nica Roiga, ki je glasbenemu svetu poleg impro zasedb, kot je njegova The Crappy Mini Band, znan tudi po kantavtorskih projektih.

Na eni strani imamo bolj zvončkljato in piskajočo Iron Bird, kakor se glede na naslov spodobi, nato daljšo noisersko seanso Crazy Wind Laid Down in tudi lenokrvno Feet History. Gotovo pa izstopa komad Lover z nenavadno, a učinkovito kombinacijo svojevrstnega bobnarskega ritma in kraftwerkovske računalniške govorice, ki se pridružuje ali pa izmenjuje s subtilnim melanholičnim prepletanjem klarineta, pozavne in viole. Če ne že prej, smo lahko tu priča Badenhorstovemu smislu za nežno igranje na klarinet, prav očitno pa je na tem mestu, da se je v zasedbo s svojo pozavno dobro vključil novinec Sam Kulik, ki se po svoji ekstravagantnosti in kombiniranju muzike od diska 80-ih do freejazza v zasedbi Escape From Society in sodelovanju s Talibam! še najbolj približa Badenhorstovi težnji po odkrivanju in kombiniranju na videz nespravnih muzik. Ploščo zaokroži nov aranžma komada Fremdenzimmer že omenjenega tria Baloni, pri katerem se razkrije žilica teh glasbenikov za filmsko muziko. Pri tem se vsi inštrumenti enakomerno in natančno dopolnjujejo, komad pa bi si zlahka predstavljali kot žalostinko v kakšnem epskem celovečercu, v katerem bi režiser želel napetemu prizoru dodati še večji čustveni naboj. To zna komu delovati malce patetično, a je v kontekstu s psihedeličnim vzdušjem plošče, ki je morda edino kar album zares povezuje v celoto. Ob brezhibnosti vokalnih linij komada, ki jih servirajo vsi člani zasedbe, pa si zaželimo, da bi bilo teh kljub izgubljanju med nasičenostjo ostalih zvokov še več, saj se na momente zelo uspešno približajo večglasju manjše vokalne zasedbe.

Kakor na prejšnji plošči večina komadov še vedno sledi prosti improvizaciji, vendar pa so pri novem izdelku v navezavi na freejazz bolj v ospredju različne oblike hrupa in razgradnja zvoka samih inštrumentov do neprepoznavnosti, kar je ob freejazovski rigidnosti več kot dobrodošlo. Prav tako pa je pohvalna njihova sveža uporaba prvin sicer že precej iztrošenega post rocka, saj uspešno dodajajo vokalne linije, ki jih je post rock v splošnem opustil, prav tako pa dolge in običajno kitarske teme nadomestijo z izmenjujočim se hrupom in klasičnimi orkestrskimi inštrumenti, kar nas na koncu lahko pripelje do dvoma v njihovo postrockovsko samooznačbo.

V vsakem primeru zlahka ugotovimo, da gre na drugem albumu Carate Urio Orchestra za fragmentiran posnetek, na katerem pa se, pohvalno, prosta hrupna improvizacija izmenjuje z ravno pravšnjo mero težnje po harmoniji. Unikaten in raznolik kolektiv je poskrbel za kolaž unikatnih in razgibanih komadov, pravtako unikatno lepljen in šivan pa je tudi vsak posamezen ovitek ploščka, ki je delo Rie Iwatake, priložnostne vizualne ustvarjalke založbe Klein, in dodatno kaže na predanost Joachima Badenhorsta tako lastni založbi kot zasedbi sami.