Constellation, 2014

I wish that I could fuck up the whole world...

...I got one more story I can tell...

Yes, the hole is deeper than the well...

Carla Bozulich se vrača z novo ploščo »Boy«, pod katero pa se tokrat ne podpisuje skupaj z njeno zadnja leta uveljavljeno druščino Evangelista, temveč kar z lastnim imenom. Že v tem faktografskem dejstvu je mogoče slutiti rahlo spremembo oz. rekalibracijo pristopa, po prisluhu plošči in spremnem izrekanju pa ta vtis dobi konkreten obraz. Bozulichova, ki danes velja za eno najbolj žlahtnih art-punk herojinj in vsesplošno izstopajočih kreativk, je tokrat večino plošče posnela v duetnem sodelovanju z multiinštrumentalistom Johnom Eichenseerjem. Osnovne skice je nato z bobni oplemenitil še Andrea Belfi, spremljevalne vokale so dodali prijatelji in sorodniki, Carla pa je vse skupaj še izdatno post-editirala in zmanipulirala.

Posledično je torej na plošči slišati manj tistega katarzičnega noise-blues prepuščanja, kot smo ga bili vajeni pri nekaterih njenih briljantnih maratonskih komadih iz preteklosti, na plan pa pride nekaj drugega. Nekaj, kar je sicer tleče očitno v njenem delu že ves čas. In to je precej očitna preokupacija s konvencionalnimi pesemskimi oblikami, verz-refren-verz sosledji in tako dalje. »Boy« je pop album Carle Bozulich, pravijo pri Constellation Records, kjer je zadeva izšla. Konkretno interpretacijo te razširljive označbe seveda prepuščamo poslušalcu, a v tem primeru naj bi bila mišljena kot nekaj pozitivnega, ponovno oživljenega.

Posamezni albumski kosi so v tem smislu krajši, zvočna slika je bolj zračna, a vendar se Bozulichova večino časa odreka preveč prozaičnem glasbenemu poteku. To kdaj rezultira v vegasti obvisenosti verzov in fragmentov, spet drugič pa prevlada vtis grobe in karnalne raztreščenosti, v kateri se po tleh vlečejo še komaj skupaj držeče se raztrganine pesemskosti. In ravno v takšnih trenutkih lahko slišimo odzven tiste brezčasne, »scorched-earth« estetike, požganosti izrekanja in zvočenja. V ta sklop zaznav se umešča še mnoštvo malih prelomov, zvočno-teksturalnih in strukturnih deviacij, ki dogajanje ves čas mehko ogrožajo.

Slišane besede in verzi se na trenutke znajdejo v območjih tistega presečišča zaznav apokaliptičnosti vsakdana in protestno-gospelovskega patosa, na katerega so nas pri varovancih Constellation Records že navadili, še pogosteje pa zaidejo v bolj senčna in osebno zobata območja. V otvoritveni »Ain't No Grave« se  Bozulichova poigrava z znano istoimensko bluesovsko vižo, od katere pa obdrži le naslovni verz in priprošnjo odložitve smrti obrne v nagajiv in monden vitalizem. V »Deeper Than The Well« da prosto pot tisti drobovni želji po destrukciji celotnega sveta in poje o luknji, ki je globlja od vodnjaka, v »One Hard Man« pa pred nami besedno slika podobe planetarnega poželenja, ki je tako močno, da trese celotno Zemljo, po kateri se sprehaja.

Vendar pa so po drugi strani to doživljajski modusi, ki smo jih s pridom lahko použili že na prejšnjih, bolj divjih ploščah, inkarnacijah, in vprašanje je, kaj zares pridobijo s tem usedanjem v bolj prebavljive in krotke forme. Čeprav je plošča sama na sebi potencialno brezhibna, se zdi, da se z umeščanjem v tisti milje darkerskega art kantavtorstva, kjer se srečujejo ljubljenci množic, kot so Patti Smith, Nick Cave, Tom Waits in še kdo, katerih imena vihtijo navdušeni novinarji, izpostavlja tudi nevarnosti razpršitve v zgolj korektno indie sredinskost. Sledove tega je zaznati morda tudi v sami igri glasbenikov, ki sicer dajo slutiti tako profesionalnost kot neki kanoniziran »feeling«, a ne ohranjajo kaj dosti robov in ostrine. Takšne in podobne pomisleke pa bi znala razpihati živa izvedba materiala s strani istega benda, ki mu bomo imeli priložnost prisluhniti že čez dva dni. Carla Bozulich namreč nastopi ta četrtek v Gromki na Metelkovi, v okviru koncertnega cikla Defonija.