Domino, 2018

Z novo, skupno že njeno deseto ploščo, naslovljeno Wanderer se Chan Marshall alias Cat Power podaja na svojstveno pot brez končnega cilja. Ta pot vsebuje nekaj točk postanka, ki Cat Power definirajo danes, vsebuje precej preteklih referenčnih točk in zasukov, intimnih zasebnih momentov in srečevanj s predhodniki ter predhodnicami in sodobniki. Glasba na Wanderer je vandranje v vmesnem protoru med potovanjem in vračanjem, ki se začne in konča pri avtorici ter njeni trenutni izpovednosti in poziciji, identiteti, ki jo glasba ter besedila vzpostavljajo. Ta ni ena, temveč jih je več; Cat Power je danes ženska, mati in vandravka, ki sebe umešča v pretočnost tradicije folkijev, bluesovske delte in celega kupa tokov vmes, vključno s pop godbo, kamor jo je že s predhodnim albumom Sun potiskala njena stara založba Matador.

Vmes se je zgodilo marsikaj: nekaj javno odmevnih zlomljenih zvez, živčni zlom, bolezen, nosečnost in materinstvo, izrazitejši politični aktivizem, naracija dokumentarca o Janis Joplin, smrt njene junakinje Arethe Franklin, nelagodje ob turneji z albumom Sun in predvsem njena solistična turneja, s katero nas je lani obiskala tudi v Ljubljani. Koncert sem med drugim takrat okarakteriziral kot zatočišče v pesmi, na novi plošči pa pesem ni več zatočišče, temveč podoba Cat power, kakršno ta suvereno kroji sama. Na turneji se je začelo popotovanje, s katerim se je Cat Power ponovno vzpostavila, se pozicionirala nazaj tja, od koder je res prišla. Iz tega je nastal album Wanderer, ki ga je skoraj v celoti posnela sama, album, ki v zvenu in besedah - kljub še vedno krhki in skrajno emotivni sredici ter intimni naturi - prinaša najmočnejšo Cat Power do sedaj. Takšna v prvi objavljeni skladbi s plošče Woman pravi »I'm a woman of my word, now haven't you heard / My word's the only thing I've ever needed«.

To je osnovna pozicija, iz katere prihaja glas Cat Power na novi plošči. Gre za osebno opolnomočenje, ki je hkrati univerzalno in sovpada s sodobnim miljejem gibanja #metoo. Ponavljajoči refren, v katerem ponavlja besedo woman, je dovolj, da z različnimi zvenskimi in interpretativnimi odtenki odstre vse odtenke njenega miljeja in osebne pozicije: to ni več zgolj skrajno negotova, labilna, klasično nevrotična ali histerična ženska, odvisna od opiatov, a sposobna čudovite in skrajno ranljive glasbe, temveč močna ženska, katere moč izvira ravno iz njene krhkosti. S tem razbije prevladujočo podobo o sebi, ki jo spremlja že celo kariero, in to naredi v okolju, kjer je najmočnejša, v pesmih samih. Skladba je nastala zadnja, potem ko je Chan Marshall že zapustila založbo Matador, ki je album zavrnila in iz nje hotela narediti novo Adele. Odmevov slednje seveda ni slišati v ogoleli in okosteneli produkciji z novega albuma, v skopem zvenu kitarskih in klavirskih akordov ter mehkih ritmov, ki jih le občasno v kakšni pesmi oplemeniti tih zven godal ali piš trobente. Je pa v tej skladbi slišati Lano Del Rey, ki subtilno barva in poudarja Chanin vokal. Ogoleli zven nas seveda vrača v čas zgodnjih albumov Cat Power in je odmik od moderne produkcije z albuma Sun ali memphiškega zvoka plošče The Greatest. Vendar to ni niti Moon Pix ali You Are Free, saj vsebuje prefinjenost in ubranost ter skrbno odmerjenost, ki si jo je na ploščah ustvarila tekom let, tako v zvenu kitare kot klavirja.

Naslovna skladba Wanderer se pojavi na začetku in v zaključku plošče, najprej v ogoleli in nato še v zvočno prostornejši in bogateje aranžirani različici. A kljub temu zveni kot pesem iz zakladnice ljudskih napevov, pretvorjenih v sodobno tradicijo folk glasbe, tradicijo, iz katere Cat Power izhaja in se vanjo ponovno umešča. Oziroma se v njej ponovno najde in vzpostavi. A obenem še vedno pogleduje po sodobni pop glasbi, ne le po hrapavem punku rocku, soulu, R&B-ju, countryju, rocku, jazzovskih standardih, bluesu, gospelu in ameriški pesmarici. Na plošči ohrani svoje spoštovanje do starodavnega prenašanja pesmi skozi petje, predrugačenja in poosebitev, značilnih za tradicijo ljudske glasbe, a prenesenoe v milje mehanske reprodukcije zvoka in v pop kulturo. Rihannino skladbo Stay razdrobi v skrajno krhko klavirsko balado, ki v njeni interpretaciji zadobi povsem druge pomenske in emotivne odtenke. Slednji so tokrat ob molovskem zvenu še izraziteje naseljeni v njenem glasu, v skrbnem fraziranju, malih zamikih v tonu in barvi, v podaljševanju zlogov in repeticiji ter v minimalnem plastenju. Njen glas je še vedno omamnost, ki zareže. Ta doživi tudi svojo autotune različico kot eden izmed spremljevalnih vokalov skladbe Horizont, omamnega, lebdečega pogleda v njeno družinsko preteklost, v srž travme, ki pa je hkrati pogled naprej. Boleč, a suveren in trden pogled nazaj v črno brezno odvisnosti in smrti predstavlja kitarska akustična skladba Black. Če v skladbi Robbin Hood lenobno odzvanja reggae ritem, v konfrontacijski In Your Face ter v Me Voy tiho odzvanja vpliv latino glasbe. V slednji se Cat Power postavi v boleče središče odhajanja, v pobeg in zatočišče hkrati, kjer dobro izginja ter prihaja hkrati.

In to je bistvena pozicija pričujoče plošče, ki jo prečijo bolečina, resignacija, spomini, a hkrati tudi neomajan ponos in suverenost, moč ter mirnost. Cat Power z njo seže onkraj osebnega, pa čeprav je to osebno vanjo močno vtkano. In čeravno v besedilih včasih naslavlja sebe, še večkrat naslavlja drugega, drugega kot konkretno ali abstraktno osebo. To je posvem vseeno, saj na koncu vedno obenem naslavlja nas, tokrat z neko paradoksno surovo krhkostjo moči, ki jo je Cat Power najmočneje do sedaj utelesila v enajstih pesmih z nove plošče in v katerih ta domuje.