Catharsis: In The Landscape of Extinction
De/fragment, 2024
Kot poslušalci in oboževalci elektronske glasbe smo evforični nad precejšnjim številom dogodkov, ki smo jim priča vsak konec tedna, in povečanim številom festivalov, ki nas čakajo vsako poletje. Temu pritiče tudi visoka številka talentov, ki v temnih nočeh stojijo za plejerji in mešalkami in vrtijo svoje najljubše komade svojim frendom in poznancem. In smiselno je reči, da je takšnih oseb vse več, z vedno več žurkami, dogodki, livestreami in hengi, ko razpečevalci dobre glasbe ponujajo in predajajo eklektično znanje o elektronskem glasbenem podtalju. Tako lahko govorimo o razbohoteni sceni in mnogih dogodkih, tu in tam pa nas doleti tudi kakšna resnejša izdaja pri domači založbi.
Vedoželjnim ušesom, ki hrepenijo po življenju in ekspresiji, naproti stopa domača založba De/fragment. Založba oziroma kolektiv, ki je pečat pustil tudi z organizacijo dogodkov, se navkljub težnjam srenje ne osredotoča izključno na ustvarjanje nočnih klubskih doživetij, temveč poslanstvo vidi najprej v založništvu. Pod njenim okriljem se zbirajo izvajalci, ki so zadnja leta založili domačo in tudi tujo bero elektronskih izidov. Douchean, Selgor in dvojica Stagnat so najaktivnejši v ekipi De/fragmenta in so producentski pečat že pustili v katalogu založbe. Douchean in Selgor sta poznana kot didžeja in kot producenta, medtem ko dvojica nastopa izključno z live seti. S tem želimo poudariti, da se člani kolektiva ne dojemajo kot razpečevalci glasbe, pač pa kot pravi glasbeni ustvarjalci in avtorji z lastno, bolj ali manj vzpostavljeno estetiko. Tako je ekipa De/fragment ena redkih svoje vrste, ki nam zadnja tri leta počasi, toda vztrajno ponuja vse večji nabor avanturistične in napredno-misleče elektronske glasbe. V Tolpi bumov pa se tokrat posvečamo njihovi predzadnji izdaji, plošči In the Landscape of Extinction producenta Catharsisa.
Seveda zelo mrk naslov spremlja tudi zelo mrka, melanholična, dekadentna in uničujoča glasba. Takoj nas preseka težka svinčena perkusija. Obkrožajo jo brneči in dronovski sinti, ki za seboj puščajo le rahlo sled subtilne melodije. Preplet kopice distorzije in močnih harmoničnih zvokov vabi telo h gibanju, toda ne v evforiji, temveč v nekakšnem notranjem boju, v ekstremnih čustvih, upamo si reči katarzi. Katarzična je izkušnja poslušanja glasbe, ki nam z agresijo in močjo zvoka izbija dušo iz telesa. Ponavljanje ritmike nas pahne v trans, ki ga razgibajo elementi v dodajanju, predvsem činele, kompozicijam pa se občasno pridruži tudi vokal. Glas v efektih prodira skozi miks, čez to pokrajino izumrtja, kjer vlada brezup. Ta brezup šepeta v uho, podoben pa je notranjemu glasu, ki nam greni življenje, ki nam ruši samopodobo ali nas napada in ponižuje. Toda glas Catharsisa ne ruši in nam ne laže, ne poskuša nas očrniti. Zdi se namreč, da nam hoče povedati resnico in to tisto bridko žalostno resnico o svetu okrog nas in o nas samih. S skoraj mantričnim ponavljanjem težko sprejemljivih besed o naših absolutnih zajebih in moreči resničnosti, ki nas čaka oziroma nas počasi že zagrinja, Catharsis zaokroži zvočno sliko albuma In The Landscape of Extinction.
Plošča je močan primer izdelka, ki se vklaplja v trenutno zagretost na dogodke in didžejcentrizem v prestolnici in drugod po svetu, toda hkrati to prerašča. Ritmi na plošči se izogibajo klasični 4 x 4 obliki. Namesto tega ritmične ideje izhajajo iz glasb, ki se osrediščajo okrog transa in obrednosti. Okrog muzike, v kateri je ritem pravzaprav melodična linija, ki se vleče v transcendentalni nedogled. Poslušalec vsak komad na začetku ritmično premleva, ko se ritem sprva pojavi, ga um hoče zaobjeti in ga razumeti, hkrati pa zvok čuti kot trzljaje v svojem telesu. Ta dvojnost vlada, dokler se obe struji ne združita spet v katarzi. Specifičnost ritma, ki ga slišimo, se takrat dopolni z našim lastnim fizičnim odnosom do njega, zvok plošče In the Landscape of Extinction je namreč zelo fizičen. Zleze nam pod kožo.
Dodaj komentar
Komentiraj