CENE RESNIK KVARTET: Joyful Spontaneity

CENE RESNIK KVARTET: Joyful Spontaneity

Recenzija izdelka
17. 12. 2012 - 19:00

ZARŠ, 2012

 

Četudi novo, ime Ceneta Resnika sicer ni popolnoma neznano, saj se je mimo pisane druščine Neposlušnih improvizatorjev, ki so se pri Radijski založbi diskografsko že predstavili, po okoliških špilih predvsem okoli Gajovih večerov že pojavljal. Poleg tega podrobna analiza datumov pove, da je nocojšnje praznovanje spontanosti v predalih zorelo kar okrogli dve leti, kolikor je posnetek sedaj star. Zato tudi ni kaj reči o zasedbi, ki iz geografskih razlogov ne obeta nujno konsistentnega sodelovanja, pa tudi v živo jo iz sorodnih razlogov do sedaj še nismo uspeli preverjati. Najverjetneje bo to v prihodnjih dneh omogočila šele pričujoča izdaja.

Ime zasedbe tu sicer nekoliko zavaja, saj kvartet v resnici ne ubira poti avtorskega jazza, ki je navadno tudi v svoji ohlapni formi tema-impro-tema že stalnica marsikatere sodobne jazzovske zasedbe. Poleg tega kvartet, ki se podpisuje pod svoje kompozicije kolektivno, vsebuje vsaj enega člana spodobne kilometrine. Namreč basista Giovannija Maierja, ki je med drugim sodeloval že s praktično vsemi, ki v italijanskem sodobnem jazzu kaj štejejo, in še s kom za povrh.

Zato pa ne zavaja naslov cedejke. Pustimo ob strani pikolovstva okoli tega, kaj radostna spontanost v glasbi danes dejansko pomeni. Po svojem duhovnem poudarku vas mirno lahko spomni na vso ideologijo, ki so jo na površje prinesla herojska leta jazza svobodnejših form, z Mingusovimi delavnicami, Coltranovimi odmiki v spiritualnost ali Aylerjevimi kriki svobode na čelu. Duhovno navdahnjen Resnik je s svojim kvartetom sestavil orkester, ki se brez oklevanja spusti naravnost v kolektivno muziciranje. Temu primerno pa od nas zahteva tudi tisto razpršeno pozornost, ki jo zase mimo posameznih raziskovanj terja prvenstveno zvok kvarteta, v katerem se šele naknadno lahko posvetimo njegovim posameznim delom.

Tako nas tudi kompozicije ne vodijo v svoje zgodbe skozi čas, saj se vsakič znova znajdemo kar v sredini stvari same. Tako početje pa seveda poleg poguma, ki ga kvartet premore, terja tudi določeno uglašenost, četudi je nanjo navadno težko pokazati in imenovati njene parametre. Tu pa se kvartet na trenutke znajde na meji, kjer neka enotnost lahko tudi razpade.

Četudi je skozi določena posvetila in ime kvarteta nakazan Resnikov avtorski pečat, se tako kolektiv posluša kot enota zase. Temu primeren je tudi prispevek posameznikov, ki se v svojem muziciranju le redko spustijo v brzenje jasno porazdeljenih vlog. Mnogokrat si tako počasna melodična polzenja Resnik izmenjuje z violinistom Emanuelejem Parrinijem, bobnar Aljoša Jerič pa se ravno tako predaja barvitim prispevkom, ki se le enkrat prepustijo strumnemu ritmu.

Sicer pa skoraj vse izvemo že v uvodnih zvokih albuma. Ti odlično izkoriščajo predvsem zvok obeh godcev, kjer tonalnost prevzame lok čez basove strune, temu pritegne violinist v višjem registru, ki zaradi Resnikove nekonvencionalne igre postane težko razločljiv od saksofona. Od tu dalje pa občasno pride na dan tudi rahla neuglašenost zasedbe, saj se v mnoštvu zvokov včasih zdi, kot da tekmujejo za prvenstvo, drugič pa jih vleče v preveč različne smeri in celota se znajde na meji razpada. Vendar pa tovrstne manj posrečene trenutke rešujejo ravno različne kompozicijske poti. Rahla vez, ki jih v teh trenutkih še povezuje, se na primer v že v naslovni Joyful Spontaneity okrepi v drugačni porazdelitvi vlog, kjer se nakazuje bolj klasična, a še vedno odprtemu zvoku zavezana inštrumentalna igra. Druga možnost, ki jo kvartet ubere redkeje, pa je konkretnejša vpeljava tišine, kjer glavno besedo prevzame ta ali oni posameznik, ki mu čuječno in bolj previdno počasi pritegnejo ostali člani – ne da pri tem težili k pretirani gostoti. Povedano enostavneje: prvenec kvarteta Ceneta Resnika občasno kazi popuščanje v medsebojnem posluhu njegovih članov, njegov prispevek pa je vsekakor pogum v smeri skupinske improvizacije, kakršne se na naših tleh dandanes loteva le redko kdo. Vzrok za drobna popuščanja je lahko med drugim nestalnost, ki jo nepoučeno pripisujemo zasedbi. A rešitve so nakazane: bodisi v smeri varnejše kompozicijske strukture, kar bi osnovni zastavek kolektivnosti lahko oslabilo, bodisi v redčenju zvoka skozi moment tišine. Na drugi strani ostane tudi možnost, da je 'smeri razvoja' skupinskega muziciranja v času od nastanka pričujočega posnetka kvartet definiral že sam. O tem se bo mogoče prepričati na kakšni koncertni priložnosti. Do tedaj pa Joyful Spontaneity ostaja dokument v razvoju nekega kolektiva, ki vsekakor presega golo dokumentarnost nekega posameznega špila.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.