Northern Spy, 2013

Minilo je že precej časa, kar je pred nekaj leti izšel album Party Intellectuals. Glasna in prvenstveno avantrockovska stvaritev je eklektično in z obilico funka otvorila projekt Ceramic Dog, siloviti powertrio v sestavi strunarja Marca Ribota, bobnarja Chesa Smitha ter basista, kitarista ter elektrončkarja Shahzada Ismailya. Tedaj je Ribot hitel zatrjevati, da ne gre za projekt, se pravi za organizacijsko formo jazzovske muzike, marveč za bend. Za organizem rockovske kulture torej, ki je tekom tiste plošče suvereno predelal premene postpunka, psihedeličnega rocka, funka in vseh možnih eksperimentalnih odvodov rokenrola v enoten in prepoznaven zvok Ceramic Doga. Po nekako petih letih in neomejenih vmesnih »projektih« vseh treh izredno plodnih članov kolektiva, je ta bend le posnel in izdal novo ploščo, naslovljeno Your Turn. Očitno so si vzeli kar nekaj časa za ta album, ki so ga po njihovih besedah že večkrat poizkusili posneti, pa je šele sedaj zares zazvenel ravno prav narobe.

Če poznamo naravo skladb bilokatere plošče Marca Ribota, vemo, da je ta 'narobnost' ena njihovih ključnih značilnosti. Njegova virtuozna kitara nas stalno zapeljuje v verjetje, da je pred nami en masten kos funka, morda en energičen Hedrixovski rif ali nemara domačno otožen bluesovski akord. Pa ni. Vedno znova nateguje poslušalca s tem, da mu izmakne izpolnitev v klišeju in razbije ter na novo sintetizira njegovo logiko in strukturo. Ribota kot nekoliko bolj pravovernega rockerja se lahko sicer spomnimo iz kakega albuma Toma Waitsa, recimo Real Gone, kjer je kot najeta kitara nekoliko omilil svojo estetsko etiko, na pamet pa pade še projekt Los Cubanos Postizos, ki prav tako vodi nekoliko bolj popustljivo politiko do rock klišejev. A v osnovi je Ribot karakter, ki si ne dovoljuje lahkih izhodov in pri katerem nikoli ne veš, v katerem momentu bo sprevrnil ravno porajajoči se užitek na prvo žogo. Precej zanesljivejši referenci za bolj smooth rock senzibilnost sta torej bobnar Chess Smith ter basist Shahzad Ismaily. Oba sta bila večkrat del zasedbe Secret Chiefs 3, ki precej manj sramežljivo glisira po svojem postfusion glasbenem vesolju. Ob tem je Ches Smith na solo bobnarskem koncertu v Gromki že pred leti pokazal, kako se lahko žge rokenrol skoraj dve uri in se za to niti ne potrebuje spremljevalne kitare. 

A na albumu Your Turn kitar res ne manjka, pa tudi rokenrola ne. Kamorkoli so Ceramic Dog že merili s terminom Party Intelectuals, vsekakor so v ta koncept zadeli na tem ploščku. Komadi na Your Turn so namreč vsi po vrsti zadeve, ki so obenem dovolj cerebralne in narobne, da jim ni moč očitati nobenega kompromisa, hkrati pa so prvovrstni žurerski rokenrol in izžarevajo energijo, ki bi prav lahko nastala v kaki domači garaži formiranih in v mladostniškem uporu gnanih mladcev. Za razliko od prejšnje plošče, ki je precej bolj eklektično električna in funky, se na pričujočem albumu soočamo z glasbo, ki je z eno nogo predvsem v bluesu in drugih muzikah predrockovske Amerike, z drugo pa v distorziranem rocku, ki se radostno predaja všečnim in udarnim riffom. Trio je namreč namesto v podstrešno stanovanje tokrat zabredel globoko v garažo.

Uvodni komad Lies My Body Told Me je stvar, v kateri srečata zgodnji, bolj razglašeni Nick Cave ter celo Leonard Cohen, na katerega mladostni vokal večkrat spomni Ribotov glas. Pred kratkim, ko je pri nas pel v projektu Really the Blues, sem se še spraševal, ali je to res najbolj primeren vokal za njegovo muziko, in ali se naj desc res ne drži raje kitare. Sedaj ni dileme, Ribot je energičen in  pravoveren rock vokalist, čigar barva glasu je ravno dovolj narobna, da je še v njegovem registru, a je hkrati perfektna za garažni rokenrol, ki ga žgejo na tej plošči. Po tem pankblues štiklu nastopi inštrumentalni komad Your Turn, naslovni komad plošče in en njenih najbolj zlikanih rockerskih kosov. Namesto klasičnih prelomov in digresij se čez hipnotično basboben linijo in melodičen kitarski refren komad linearno razvija do vnaprej destiniranega končnega crescenda. Nekoliko bolj samosvoje to energijo tretirajo v komadu Ritual Slaughter, v katerem se navkljub rokovskemu rokovanju z muziko hitro zavemo, da je kitarist s te plošče pred leti izdal pankaylerjevska albuma Spiritual Unity ter Shrek. Od tam nam je namreč dobro znana kričeča in zazankana kitara, ki se podi čez udarne rockovske akorde basista Ismailya.

Ker Ribota že dolgo poznamo kot politično artikulirano persono ni nenavadno, da z rock estetiko tokrat prinašajo tudi njen uporniški moment. Komad Bread and Roses poznamo že od lanskega leta, ko so ga posneli ob obletnici okupacije Wall Streeta in je predelava klasične sindikalne pesmi iz začetka prejšnjega stoletja. Ob počasnemu umiranju sindikalnih potencialov družbe je komad sila aktualna zadeva, in iz hrupa bobnov, basa in kitare se kot iz uličnih množic dviga pridušen Ribotov vokal, ki ga spremlja šumeči glas robokopov, ki po wokitokijih komunicirajo represijo. Vsebinsko bolj sodoben je komad Masters of the Internet, v orientalizirano melodijo ovit postpankovski pogrebni marš, v katerem Ribot sarkastično in distorzirano skandira vrstice ala »Download this music for free / We like it when you do / We don't have homes or families to feed... / ... Our labor has no value / Content is our name / We are nothing but material fed into a machine to feed the Masters of the Internet«. Ta komad je verjetno najbolj silovita zadeva na plošči. Da svoje sporočilo dostojno zabelijo se tako nekje tekom plošče znajde tudi kratka in hreščeča, v beli šum, ki spominja na hrup uličnih protestov ovita pleh verzija komada Avanti Popolo, katero nasledi še en ljudski komad iz prevratniških šestdesetih, avantfolkovsko odšpilan in obrambi Obamacare-a posvečen Ain't Gonna Let Them Turn Us Round.

Po vsem tem smo se ozrli šele čez dobro polovico plošče, na kateri vsak po svoje izstopajo še hrupno, z elektroniko prešpikano epsko divjanje Prayer, pa izvrstna rokerska adaptacija Brubeckovega Take 5, zornovski Special Snowflake... Kopica komadov skratka, ki so bolj ali manj vsak posebej vredni omembe vsled svoje unikatne zvočnosti, v kateri nas Ceramic Dog elegantno prepričajo, da je ves ta eklektični nabor njihovih žanrskih predikatov pravzaprav prvovrsten rokenrol.