Relapse, 2019

Tistim, ki za kalifornijske pankse Ceremony slišite prvič, bo težko pojasniti zvok tega benda brez krajše zgodovinske lekcije. Bend je namreč v svoji skoraj petnajstletni zgodovini zamenjal mnogo kačjih kož, njihovo aktualno agregatno stanje pa le malo spominja na osje gnezdo, iz katerega so se izvalili leta 2005.

Bend je produkt predmestja Rohnert Park, ki leži 80 kilometrov iz San Francisca. Kot mnoge hardcore klasike iz osemdesetih sta tudi njih inspirirala dolgčas in depresija ameriškega srednjega razreda. Z zgolj tremi ploščami, ki so izšle v razmaku štirih let, so iz regijske zanimivosti postali ena najbolj cenjenih hardcore zasedb, ki je z nastopi po celem svetu postala močan glas trenutne hardcore punk generacije. Plošče so izdajali pri hardcore prvoborkah Deathwish in Bridge 9, in ne da bi komu delali krivico, lahko njihovo prvo obdobje delovanja brez pomisleka postavimo ob bok hardcore klasikom, kot so Black Flag ali Minor Threat. Še več, najbrž bi se današnja mladina lažje poistovetila z besedili komadov Sick ali Hysteria kot pa tistimi punk klasik Nervous Breakdown ali Out of Step.

Ceremony pa nase niso opozorili zgolj s svojo nalezljivo odrsko energijo. Očitna je bila tudi njihova zmožnost absorbiranja najčistejše punk energije v svoje zvočne posnetke. In to ne glede na prehajanje med različnimi mikrožanri punka, v katere so se spuščali od plošče do plošče. Na ploščah Violence Violence in Still Nothing Moves You so še izvajali vseh nepotrebnih melodij okleščeni powerviolence, na tretji Rohnert Park pa so že zveneli kot agresivnejši miks bendov Crisis in Wire. Sledila je plošča ZOO, ki je izšla pri indie rock velikanki Matador, na kateri so še očitneje posegli po bolj sredinskih rockerskih prijemih. A pri tem so ohranili dovolj ostrine, da so zadržali pozornost hardcorovske publike, ki se je do te točke že privadila na njihovo kameleonsko plat, vseeno pa potiho upala tudi na bendovo vrnitev k svojim koreninam.

Leta 2015 so spet v sodelovanju z založbo Matador v javnosti spustili ploščo The L-Shaped Man, ki je bila do tiste točke najbolj polarizajoča znotraj bendove diskografije, na njej so namreč Ceremony zveneli kot Joy Division, kar je dokončno presekalo vse vezi z njihovimi agresivnimi powerviolence začetki. Na tej točki je postalo jasno, da imamo opravka z zasedbo, ki jo bolj kot zadovoljevanje fenov zanima razvijanje glasbenega izraza, ki bo zadovoljilo predvsem njihov lastni kreativni apetit. 

Tisti, ki so bendu sledili navkljub odmiku od lastne zgodovine, so na naslednjo ploščo nato čakali štiri leta. Vmes so člani banda odraščali vsak po svoje. Pevec Ross Farrar se je posvetil študiju literature in akademski karieri, kitarist Anthony Anzaldo pa se je vmes poročil in se posvečal drugim glasbenim projektom. In ko so v začetku letošnjega poletja z dvema singloma napovedali nov album, je bilo spet jasno, da tudi ta ne bo spominjal na nobeno od bendovih prejšnjih obdobij.

Na novi plošči In the Spirit World Now so Ceremony opravili s temačnim moody ozračjem prejšnjega albuma. Na novem albumu najdemo štirinajst skladb, ki so dinamične in razgibane, skoraj vesele. Plošča odpira spet novo poglavje benda, katerega zgodba je že tako precej obsežna. Najbolj očitno se to kaže v uporabi sintesajzerja, ki ga kitarist Anthony na novi plošči pogosto postavi v prvo vrsto zvočne podobe zasedbe. Druga opazna razlika je vokal pevca Rossa, ta je namreč začel peti in se torej ne izraža več predvsem v obliki pol-govorečega renčanja besedil, po katerem smo ga poznali v preteklosti. Tudi ritem sekcija je daleč stran od tupa-tupa punk agresije, bendov novi duhovni svet pa zdaj zveni bolj kot mešanica izrazov zasedb Devo in New Order.

Z okvirnim citatom kitarista Andyja Nelsona, skoraj noben band ne potrebuje šeste plošče, razen Sonic Youth in Yo La Tengo. Med prikimavanjem tej trditvi se poraja vprašanje, ali Ceremony s svojo novo novovalovsko razposajenostjo zares upravičijo še en album ali pa bi bilo morda bolje, da bi se preprosto preimenovali. Nikakor jim sicer ne gre zameriti želje po raziskovanju novih glasbenih obzorij. In bend na novem albumu vsekakor dovoljkrat potrdi, da ve, kaj dela. Pa vendarle, če se želijo odmakniti od lastne glasbene preteklosti, bi bil ta odmik lahko tudi radikalnejši. Sprememba zvoka je žal premajhna, da bi jo bend z novo ploščo zares dobro unovčil.

Odprto ostaja tudi vprašanje, kam ta bend zares sodi. Sodelovanje z Matador se je očitno končalo, kar najbrž pomeni, da založbi njihove glasbe ni uspelo plasirati med bolj sredinsko indie rock publiko, kar jim je do določene mere v preteklosti sicer že uspelo s še enim punk-gone-indie fenomenom, zasedbo Fucked Up. Nova plošča je tako izšla pri založbi Relapse, bolj znani po svoji deathmetalski dediščini. Vseeno pa so pri Relapse očitno dovolj odprti za nove zvočne eksperimente. Vsekakor bo zanimivo videti, ali bodo Ceremony z novim zvokom uspel prodreti kam širše ali pa bodo ostali ujetniki nedefiniranega polja, ko nikamor zares ne spadajo.

In the Spirit World Now je prijetna plošča in je v svoji osnovi morda izmed vseh bendovih plošč najbolj primerna za dnevni radijski eter. Je ambiciozen žanrski izdelek, h kateremu se bodo številni poslušalci radi vrnili. Nikakor pa to ni plošča, ki bi znala vzbuditi enako močna čustva, kakršna je bend že znal nagovoriti v prvi polovici obdobja svojega delovanja. Absolutno bi bila vrnitev k pankovskim koreninam nesmiselna, vseeno pa bi bilo lepo videti radikalnejši odvod iz smeri lastne preteklosti in suverenejšo spremembo. Kot mladi panksi so opozorili nase ravno s svojo nepokornostjo starim zavezam tradicije hardcora. V svoji zadnji iteraciji pa žal izpadejo preveč servilni. Zdi se celo, da so Ceremony premočno zaznamovani z lastno preteklostjo, da bi si dovolili velik skok naprej, pa čeprav je vsem ostalim pogojem za to vsekakor zadoščeno.